Dolgo nazaj poet

šla sva mlada

vihrajoče sva kipela

skozi zlata vrata

kot da najin je bil

ves svet

najmlajša leta

zavedanja

so vihrala

okoli najinih mostov,

sva se umirila

in vrata pozlačena

so nama pokazala

še zadnji lesk čudežev

najinega sveta

zajemala sva

z manjšo žlico

in danes se pogledava

ko v sivino hodiva počasi

in na kolke nama pritiska

jeklena proteza

da naju drži pokonci,

kot bi hotel bog,

da vidiva zaključek

in hodiva še bolj počasi.

Morda sva kaj izgubila,

morda celo najdeva

košček,ki sva ga hranila

za konec srečne zgodbe

o obstoju nekega življenja

ki zdaj počasi zlaga ostanke

kot ptič na krožniku,

ki kljuva v dno,

in gleda

ali je morda gospodar

še pustil kaj ostankov.

In nosiva škornje krokodilje

in na samem utripneva

mokrih oči.

So mar poet

vsa ta leta iz srebra

le ostanek

nama nekdanjega zlata.

Povej.

IŽ-lev