Nocoj je veter polegel
jezik se uporablja
samo še za dotike
najinega neba
v sozvočju z bitjem
nekje globoko pod prsmi
popustila je bol
nobena beseda
se več ne vzdigne
mir postaja barve meseca
bel kakor beli golob
na palici neba čepi
ne kriči
samo besede
so obstale
kot odprta knjiga
med vojno in mirom
na pol poti.
Jutri znova
krčim prste
da ti sledim
v istem trenutku.
Ja, Hope treba je stisniti pesti in se upreti. Samo stisnjene, brez povračilnega udarca usodi, stisnejo vase žalost, jezo, nemoč...in jih nosiš s seboj.....zajejo se v dlani!
Lp
Irena
Pozdravljena Irena,
te razumem, res je, treba je stisnit...in tako kot pišeš.
Rane ni mogoče vse zacelit, četudi potem še tako dobro mažeš in neguješ
in šivaš skupaj...Čas, ki odnaša namesto kontra. Te popolnoma razumem
in imam te za človeka, ki to zna, medtem ko se upiram in se strah kopiči.
Resnično, Hvala Ti.
Lep pozdrav,
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!