Ko se zbudiš

Nocoj je veter polegel

jezik se uporablja

samo še za dotike

najinega neba

v sozvočju z bitjem

nekje globoko pod prsmi

popustila je bol

nobena beseda

se več ne vzdigne

mir postaja barve meseca

bel kakor  beli golob

na palici neba čepi

ne kriči

samo besede

so obstale

kot odprta knjiga

med vojno in mirom

na pol poti.

Jutri znova

krčim prste

da ti sledim

v istem trenutku.

 

IŽ-lev

pi - irena p.

Poslano:
07. 11. 2015 ob 09:48

Ja, Hope treba je stisniti pesti in se upreti. Samo stisnjene, brez povračilnega udarca usodi, stisnejo vase žalost, jezo, nemoč...in jih nosiš s seboj.....zajejo se v dlani!

Lp

Irena

Zastavica

IŽ-lev

Poslano:
07. 11. 2015 ob 16:16

Pozdravljena Irena,

te razumem, res je, treba je stisnit...in tako kot pišeš.

Rane ni mogoče vse zacelit, četudi potem še tako dobro mažeš in neguješ

in šivaš skupaj...Čas, ki odnaša namesto kontra. Te popolnoma razumem

in imam te za človeka, ki to zna, medtem ko se upiram in se strah kopiči.

Resnično, Hvala Ti.

Lep pozdrav,

hope

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

IŽ-lev
Napisal/a: IŽ-lev

Pesmi

  • 06. 11. 2015 ob 00:07
  • Prebrano 701 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 322.67
  • Število ocen: 16

Zastavica