kje pa so pokopališča tistih, ki niso nikoli umrli,
le legli so v sence in pod baldahine,
si postlali z mehkimi rjuhami
in tišine jim ni krhalo ihtenje otrok z obtolčenimi koleni
kje so tisti in tiste, ki jih ni,
pa jim nimamo kam odložiti cvetja v spomin
z zlatim leskom v očeh,
ker niso prižigali luči, ko so v temi topotale pošasti,
niso se zbujali z nami in hiteli zavezovati rumenih rutk,
tudi šalov niso izbirali ali plaščev ali torb,
še radirk ne, da bi z njimi izbrisali s koledarjev
šolske proslave brez njihovih aplavzov
vseh sort je smrti
in ti ne bodo pokopani niti takrat, ko bo čas za to,
ker je na vseh družinskih fotografijah luknja namesto glav
in je vsak rad te imam fraza,
saj nikoli ne zapolni ene od dveh dlani,
ki je bila vso pot prazna

TadejaL