letim

v šepetu skozi sanje

na žametni poti

premikam ruševine

da odkrijem nebo

da pokopljem strahove

in obledele spomine

morda še imam čas

nadaljevati po poti

ko sonce zaide

in vetrič me mami

med kamnite grobove

na kose razlomi

se duša ta moja nemirna

lesk v očeh mi ugasne

odhajam v sence borovja

ne jokajte

čeprav sem odšel

na grob zasadite

niz belih cvetov

naj solze na kamnu

se hitro suše

v senci kamnite tišine

ko vino opija

le smeh naj se sliši

in tiho cvetenje miru

saj tam nekje nad mavrico

ponovno se snidemo  

ujeti med senco in vetrom

in ko še reka zapoje

bomo v šepetu zaplesali

z rožami v laseh

ironman