1.
Meni nikoli nisi dala mleka.
Ti krava čudovita.
Mir ni tako enostaven.
Naša škatla brezupa
ima neskončne robove.
Golobčkom želim pokazati osle.
Mogoče celo krave.
Vsekakor sem prilagodljiv.
Tudi zakričati želim.
Zmeraj.
2.
Ljubiti drugega v imenu Drugega
Kalček v glavi me jebe.
Danes. Jutri tudi. Pojutrišnjem mogoče.
Nosnice komaj mirujejo.
Strem velikansko jajce
moškega.
Gospodični pripravim omleto.
Tragika je dokončna
rešitev.
3.
Tudi relativnost nima vedno telesa za bolečino.
Umazanija ni telesna,
ampak je stvar razuma.
Kje polzi med? Kje blato?
Vse je navlaženo od relativnosti.
Podležem nenamerno. Nemirno.
Tristo kosmatih relativnosti!
Pa kaj naj sploh hočem?
4.
Potem iščem glasbo.
Poker pri večerji obeta okus Šalamuna.
Moje veselje praznuje dneve izbirčne prihodnosti.
Najdem sončne celice, kako so svetle!
Poletje, kako je radostno!
Zaplešem ob napetosti strun,
zajokam brez sramu
in skočim.
Pesmi bi se dalo brati povsem ločeno, po prvem branju se celo zdi, da so nepovezane. A kasneje so videti kot razvojne faze metulja, kot prekati, kot nezavedno, ki utripa v povezavi z animo / animusom in se manifestira v zunanjem, ki vpliva nazaj ... da bi se (morda tudi ciklično) zgodil skok - čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!