Blues o julijskih nočeh
S hladno dlanjo me pobožaš po licu, ko vstopam vate.
Oktober je. Je tudi med naju stopila jesen?
Sončni zahodi so redkejši. In nič več težko pričakovani.
Tu in tam še zadišiš po pečenem kostanju.
Po času, ko sva si bila dom.
Prijetna sobica. Z balkonom, ki je gledal proti goram.
Vsako noč sem zaspal na tvojih prsih.
Še vedno lenobno tečeš po mojih meandrih.
In nisva trajnejša od dežne kaplje na orumenelem listu.
In ko ti govorim o hrepenenju
(po poletnih nočeh, v katerih sem izžet obležal
v kakšnem od tvojih skrivnih kotičkov),
se le nasmehneš in odmahneš z roko.
Nocoj bom na tvojem pragu odvrgel oblačila.
Vstopil bom gol.
Odela me boš v meglo, da bom razgaljen le za tvoj pogled.
Takšna se bova obdržala.
Takšna bova kljubovala novembru. In decembru.
Zanimiva baladna jesenska ljubezenska pesem. Meni bi bila še bolj všeč, če bi odstranil zadnji verz. Kaj meniš?
Lp, Ana
Tudi tako gre, ja :)
Hvala :)
Pesem, polna toplih spominov, ki se zdi, da kljubujejo ohladitvi le tako, da se z njo spojijo, spremenijo obliko in vsebino - hkrati to velja za odnos med p. s. v pesmi, iz katere pronica blues (kar silišiš ga lahko),
čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristian Koželj
- 27. 10. 2015 ob 09:41
- Prebrano 786 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 391.51
- Število ocen: 12