Žareči bolid
pada proti severu.
Molčanje lune.
Noč se ne boji vzdevkov,
ko se prvi krajec zatakne za smrekov vršiček,
medtem ko pripenja zvezde
na žametno črtovje nočne pesmi.
Noč se ne boji potokov črnih ženskih las,
ovitih preko ograje.
Škornji hodijo po stezi potiho,
misleč, da so copati.
Noč se boji ognjenega meteorja,
ki jo raztrga na pol,
čeprav še ni polnoč.
Sova vznemirjeno zaprhuta.
Pesem je nastala v sklopu delavnic Pohorskega pesniškega odklopa 23. - 24. 10. 2015 (nočna pesem).
Pozdravljena mcv!
Zelo lepo zapisano. Vendar ali je res haibun. Motijo me vsa počlovečenja narave in metaforika, ki je prisotna.
Upam, da mi ne zameriš moje iskrenosti.
Lp, Lea
Lea, to sem se že sama spraševala, hvala, ker si potrdila moje sume. Bom raje spremenila v navadno pesem.
LP, mcv
Navadno? ;)))
Leepa!
Majda :)
Hvala, Majda!
LP, mcv
Lepo, mcv, sicer pa je bilo že prej dobro, le naslov je nekoliko motil. :)
Lp, Lea
Škoda da ga nisva uspele poslikat.. res je bil fenomenalno velik utrinek. Za kar nekaj želja.
lp li
En velik Ja:))
s fotografsko natančnostjo postreženo v branje.
lp, ajda
O, ajda, tudi tebi en velik hvala!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!