Moja temna pesem

Najine besede so postlane v sencah,
pod umirajočo težo krošenj,
pod rdečo,
pod rumeno
preprogo smrti,
kjer se pozabljeno kopičijo
v neuslišane akorde tišine,
v nezapisane zaključke pesmi.

Kakor da bi sploh lahko,
sploh kdaj,
med letom čez klice usode,
slišala v daljavi zavijanje smeri.

Najine zgodbe so potisnjene v steno,
v trdo,
v poledenelo
obljubo ostajanja,
tja sva zložila prisege
in tam založila obljube,
od spraskanih zidov
dvigujeva
omrtvičene ude.

Kakor, da bi sploh moglo nebo
modro krvavim minutam
še kdaj
dvigniti sklonjene veke.

 

lorellia

Komentiranje je zaprto!

lorellia
Napisal/a: lorellia

Pesmi

  • 26. 10. 2015 ob 12:00
  • Prebrano 731 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 255.44
  • Število ocen: 11

Zastavica