Mislila je, da so besede

lahne kot drobtine,

ki se jih dà pobrisati z mize.

Letele so iz njenih ust:

Ti si tako tog omejen

dobeseden… sploh…

neroden dolgočasen

čisto brez empatije…

Trideset let

je molče sedel pri mizi.

Trideset let je gledal

mokre srage, ki jih je

na gladki površini

puščala njena krpa.

Nasute besede

so se mu usedale v dušo,

se v drobcih kotalile po dnu,

se sprijele v strdek.

Ni razumela,

ko je vstal od mize

in iz grla iztrgal

težko besedo:

ODHAJAM!

lovrenka