Naš spomin je večinoma selektiven, izbira in idealizira, briše in preobraža dogodke iz preteklosti, jih prilikuje našim predstavam, pričakovanjem, pogledom na svet; v pesništvu je spomin mogoče eden od temeljnih izvirov, iz katerih črpamo snov za pisanje.  Prav zato moramo pišoči venomer preizpraševati odnos do lastnih spominov. Očarljivost Majdine pesmi je v tem, da se ta spomin utelesi, da postane skoraj otipljiv v neki osebi, v drugem (»le tvoja otroška pokrajina sem«); in da pokaže, kako je že nekaj drobnih, enostavnih potez iz konkretnega sveta (»kjer med tiri rasteta preslica in mak«) dovolj, da spominska pokrajina nazorno oživi. 

lp

Franci

Iskrene čestitke Majda!

Lp, Igor

Majda, stisk roke, seveda!

Lp, Sašo

Slika otroške pokrajine, ki tako priteče iz tebe same, iz tvojih spominov. Zelo mi je všeč.

lovrenka

Hvala, Franci, za tenkočuten komentar.... in vam, Igor, Sašo in Lovrenka za lepe misli!

Lep dan vsem,

Majda