Rojen za pionirčka,
z očetovo štafetno palico
na seniku pri izhodu iz
bolnišnice Franje,
sem rastel v usmerjeno izobraženega.

Na zadnjem sedežu zastave stoena
izgubil nedolžnost med pogrebno
slovesnostjo kakršne še ni bilo.
Ponosen lastnik juga 45
sem kradel debeli Berti Minas
in Alvorado.

Danes brez prihodnosti
strmim v zgodovino.

Usmerjeno uničen,
domoljubno opeharjen,
si strgam trdo kožo na podplatih
z udarniško medaljo
bulim v ekran ei Niš,
in poslušam
Who the Fuck is Alice.

nopoet