vzklijejo v temačni loki

plavajoči v vsem sijaju

boža vetrič jih igraje

v mirnosti mikavni

sredi blata v neredu

v roza beli barvi

mehko čisti v darovanju

v svetlo sonce razsvetljeni

kažejo simbol odprtosti  

na konec razodetja

na utelešenje sočutja

ne dopustijo blaženost dotika

kako je možna ta lepota

v blatu imagizma 

da cvetni listi lotusa

se kažejo v božanskosti

ko božajo pogled

utrujenosti mojega obraza

ko konec je poletnih sanj

in znova pridem naokoli

barva cvetov je izsušena

raztopljena v temno lužo

ostane svet mi poln senc

razlomljen kakor fino steklo

ostane le spomin

na beli lotus

ta krasni cvet sočutja

ironman