Tihožitje

Takrat sva šla, zadnjič
brez cilja v snežni metež
v beznico brez oken, ko vsi so že odšli.

 

Videl sem plesen
baje je plemenita
le kdo ji dal je plemiški naziv?

 

Videl sem glad
lakoto namerno
je to le sla po vprašljivi lepoti?

 

Videl sem srečo
pol kozarca strasti
morda ostane ali bo v požirku izginila?

 

Videl sem zlobo
brez strjene krvi
z globoko rano v srcu, ki ne krvavi.

 

Videl sem smeh
posušeno slino
v kotičkih ustnic in zaigrano nirvano.

 

Videl sem Njo
fatamorgano zlagano
že prej izmaličena slika je dobila poteze impresionističnega tihožitja, zmazek.

 

Videl sem dovolj
razumel in dojel
da nejasne slike le redko spreminjajo oblike.

 

Takrat sem šel
za mano je bilo nič
in pred sabo sem s surovo gumo poteptal vse videno, ki je padalo v brozgo.

 

In, nenadoma je nehalo snežiti.

Panonsky

Komentiranje je zaprto!

Panonsky
Napisal/a: Panonsky

Pesmi

  • 21. 10. 2015 ob 07:14
  • Prebrano 545 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 259.83
  • Število ocen: 9

Zastavica