Šla bi na pot

med drevorede

kakor slalom

bi vozila korake

da sprostim misli

da me več ne napenjajo

vsakodnevne skrbi

in tega krokodila s položnicami

bi odstranila,

ki me dela obubožano

in v sebi nosim nemoč,

ko odteka moč

in me grize primankljaj

da mi očrni dan

in zaskrbi v noči.

Vem, pesem je sila,

ki ne da prav dosti

na materialno stran

in tudi meni ni.

Le moči več ne dam

in nekega dne

bi rada vstala

od divjih valov

se ulegla na sonce

in posušila mokroto

in ne bi več šla sama v vodo

ne bi več pustila

da v meni raste nemoč

pustila bi ti misli s telesom

in vem da bi naredil vse

da stopiva močneje

bolj podobno lepemu vsakdanu

z novimi močmi.

In ljubila bova vsak dan posebej

dal bo smisel in izginila bo nemoč

in svečo bova prižgala zvečer

da bodo zle sence izginile

in pisala bova

dolga sporočila

da se vest počisti

da splavava na gladino

da odplakneva črnino

in hude sanje

morijo današnjih dni.

Pridi

znova me povabi

v svoj pravljični svet

majhen in zlat

odkrit in mogočen

tam ljubim

tam se ljubiva

do zadnje moči

brez črnih dni.

IŽ-lev