Forum

Manolis Anagnostakis: Prišel bo dan

 

Manolis Anagnostakis: Prišel bo dan

 

Prišel bo dan, ko si ne bova imela ničesar več povedati.

Sedela si bova nasproti in sι gledala v oči.

Moj molk bo govoril: Kako si lepa, a ne

najdem drugega načina, da ti to povem.

Potovala bova, iz dolgega časa ali pa da bi

lahko rekla, da sva tudi midva potovala.

Ljudje iščemo vse življenje, da bi našli vsaj

ljubezen, a ne najdemo ničesar.

Pogosto razmišljam: naše življenje je tako kratko,

da si sploh ne zasluži, da bi ga začelι živeti.

Iz Aten bom šel v Montevideo, morda tudi

v Šanghaj, tudi to je nekaj, temu

ne moreš oporekati.

Pokadila sva – spomni se – nešteto cigaret,

medtem ko sva se nekega večera pogovarjala,

pozabil sem o čem, a je škoda, saj je bilo

zares zelo zanimivo.

Nekega dne bom odšel proč od tebe, a tudi

tja me boš prišla iskat.

Nihče, mojbog, ne more oditi sam.

 

Manolis Anagnostakis (Solun 1925 - Atene 2005), zdravnik radiolog, pesnik in esejist, predstavnik prvega povojnega rodu grških pesnikov. Zaradi političnega delovanja v študentskem gibanju so ga leta 1948 zaprli, ga leto kasneje obsodili na smrt, a so ga leta 1951 izpustili. Do leta 1978 je služboval v Solunu, nato pa se je preselil v Atene.

Leta 1986 je prejel Prvo nagrado za poezijo, za zbirko “Pesmi 1941 – 1971”, leta 2002 pa Veliko nagrado za književnost. Njegove pesmi so uglasbili skladatelji Mikis Teodorakis, Thanos Mikroutsikos in drugi.

 

Μανόλης Αναγνωστάκης: Θά ῾ρθει μιὰ μέρα

 Θά ῾ρθει μιὰ μέρα ποὺ δὲ θά ῾χουμε πιὰ τί νὰ ποῦμε
Θὰ καθόμαστε ἀπέναντι καὶ θὰ κοιταζόμαστε στὰ μάτια
Ἡ σιωπή μου θὰ λέει: Πόσο εἶσαι ὄμορφη, μὰ δὲ
βρίσκω ἄλλο τρόπο νὰ στὸ πῶ
Θὰ ταξιδέψουμε κάπου, ἔτσι ἀπὸ ἀνία ἢ γιὰ νὰ
ποῦμε πὼς κι ἐμεῖς ταξιδέψαμε.
Ὁ κόσμος ψάχνει σ᾿ὅλη του τὴ ζωὴ νὰ βρεῖ τουλάχιστο
τὸν ἔρωτα, μὰ δὲν βρίσκει τίποτα.
Σκέφτομαι συχνὰ πὼς ἡ ζωή μας εἶναι τόσο μικρὴ
ποὺ δὲν ἀξίζει κἂν νὰ τὴν ἀρχίσει κανείς.
Ἀπ᾿ τὴν Ἀθήνα θὰ πάω στὸ Μοντεβίδεο ἴσως καὶ
στὴ Σαγκάη, εἶναι κάτι κι αὐτὸ δὲ μπορεῖς
νὰ τὸἀμφισβητήσεις.
Καπνίσαμε -θυμήσου- ἀτέλειωτα τσιγάρα
συζητώντας ἕνα βράδυ
-ξεχνῶ πάνω σὲ τί- κι εἶναι κρῖμα γιατὶἦταν τόσο
 μα τόσο ἐνδιαφέρον.
Μιὰ μέρα, ἂς ἤτανε, νὰ φύγω μακριά σου ἀλλὰ κι
ἐκεῖ θά ῾ρθεις καὶ θὰ μὲ ζητήσεις
Δὲ μπορεῖ, Θέ μου, νὰ φύγει κανεὶς μοναχός του.

 

 

Komentiranje je zaprto!