Z BOKI RAZVNEMAŠ
mraz brusi pogled
v vetrovno nebo
padec z oblaka
na skalo stvarnosti
boli
skelijo podplati upanja
idilična slika se cefra
na modrosivem panoju
zarje
vračaš se
z boki razvnemaš
kandelabre
in ugašaš obcestne luči
za sabo trosiš
spomine
na vroča bujenja
tvojih pestrih nor(čav)osti
a moje hrepenenje izgoreva
na palisadah svita
ko medle zvezde
venejo
na arkadah neba
si zaželim
z ogorki noči
narisati
novo jutro
na tvoj obraz
Padec z oblaka na skalo stvarnosti ...potem pa se nam posvetijo spomini...lepa, res dobra pesem, Jur.
Lp
A
Me veseli, da ti je všeč. Pesem ni nova. Ob pripravi na literarni večer sem ugotovil, da jo še nisem objavil na Pesem si, pa sem jo objavil zdaj.
Lepo nedeljo ti želim.
JUR
Jur, hvala zanjo, res sem jo že večkrat slišala, ko si jo bral, a prebrati zapisano je še drugače: slike nenavadno mo(go)čno stopijo pred bralca - hrepenenje, ki se vsako jutro znova rojeva ... Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jure Drljepan (JUR)
- 17. 10. 2015 ob 20:07
- Prebrano 1059 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 546.7