Lepim odlitke
izsanjanih rek.

S komaj rojeno svetlobo
lovim dihe mrazečih
plamenov noči.
Izginjajo z brstenjem
razuma, namočenega
odsotno, brezdanje
v mlačno kavo.

Čakam nase,
menda že več desetletij.

Postaje izrisujejo poti,
postajajo namen in nase
oblačijo zavrženost senc.
V levem prsnem žepu
pestujem žareče sanje
noninih besed, oddane
v minljiv privid glasu.

Zapiram oči, pripravljena
na srečanje seboj.

Mateja J.Hočevar