XIX
Vselej se me
loti seneni nahod,
ko se srečava,
smrkava sem
in solzim,
kot bi se,
ah, seveda,
midva se ne bi
sprla, stepla,
slekla do srca
in se zrla
v sebstvo,
z vsajenim
silnim strahom in
hkratno sebično mislijo
na strast in zvestobo,
midva sva brez slovesa
v steno izklesala besede
samega ponosa,
da se sekira
ne zlomi,
ko seka,
ampak,
ko stoji.
Ponos, ki je zasekal globje kot sekira in iz rane se je rodila alergija.
kar znana tale reč :)
Lp
Irena
Hvala za komentar, ki kaze na to, da mi je uspelo ujeti univerzalno v nas, ki smo si (na videz?) razlicni.
Lepo se imej
Maja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jaz
- 15. 10. 2015 ob 17:22
- Prebrano 622 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 274
- Število ocen: 13