Povedal mi je v svojem tihem, trgajočem molu,
ko je zamežikal v težka, črna krila
in v oranžna obzorja,
ujet v premraženo telo.
Povedal je o tem
v jeziku noči,
z nemim, neznanim, nikogaršnjim imenom,
z obzidji na zatilju,
s spuščajočo reko izdihov na rokah.

Povedal je,
s koraki zatočišč, ki so plesali divji ples,
s pristani na razburkanih gladinah,
z blazinicami prstov v laseh,
z milino vzeto iz glasilk bogov.
Povedal je,
ko sem ga opazila,
kako skrivaj ravna svinčeno hrbtenico,
kako požira smeh
in še takrat,
ko je mački odstopil svoj stol.
In nato še vsak večer,
ko je s police brisal prah.

Povedal je takrat in prej.

O jutrih zataknjenih minut,
o črti povlečeni v nebo.

lorellia