Ena s podstrešja
Kazalec na desetici,
kaplje, ki drsijo po šipi
in nek pozabljen napev
v zvočnikih,
so dovolj,
da poiščeš in najdeš
besede,
razdrobljene po vratu
kitare, ki si jo pozabil
v zadnjem kotu podstrešja.
Iztrgaš jo iz objema
gospe podgane,
ki ravno grizlja
zadnje centimetre
pasu, ki je grel
tvoja ramena,
nekje najdeš kovanec,
da prebere
tiste tri strune,
ki še vztrajajo.
Začneš slikati
sonce, veter, polja,
dekleta, ki so odšla,
dekleta, ki še vztrajajo,
rišeš prihodnost,
kracaš preteklost,
barvaš sedanjost,
kovanec pleše med
strunami in se spotika
med prečkami.
Ti odtavaš tja,
kjer se dekleta, ki so odšla,
vračajo,
in dekleta, ki še vztrajajo,
odhajajo.
Prilika o kitaristu in dekletih ... pozabljene slike, ki z zapisom oživijo (tako kot z glasbo) - in prav lušna podstrešna, čeprav malo melanholična. Posrečen je tudi zaključek pesmi, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jan Perko
- 11. 10. 2015 ob 16:44
- Prebrano 889 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 401.4