Zapustila sem ta dom

bolj zares kot zares,

tako zares, da boli,

da skeli.

Sprehajam se po praznih Ljubljanskih ulicah

Obračam se za sencami trenutka,

izgubljenega,

spolzelega iz konice želje, da bi se zgodil;

Oprezam po hladnih Ljubljanskih ulicah

za kak prijazen obraz,

za nek znani glas.

Tudi ko grem in ko bežim

si želim, da bi našla stari dom –

kjer je luč, da se ne izgubiš,

kjer je toplota, da posediš.

A krokarji letijo nizko

in pojejo glasno v najtemnejši noči.

Komu verjeti?

Zapustila sem ta dom,

mati, oče, brat,

Še me vidiš tu -

a mene ni.

Mene več ni.

Vessna