Nikoli nisem mogla zares določiti roba prehoda

ženska - žena

Je bilo takrat,

ko sva čipkasto vpeta

v podvojen utrip

zatipala sveže jutro,

ki je potem podaljšano

obesilo name kuharski predpastnik

in mi v roke položilo

velik sveženj tvojih oblačil...?

Je bilo takrat,

ko sem vsa lahkotno bela

iztegnila prst

pod neznosno težo prstana

ali takrat

ko so se oblaki izcedili v nič

in je postala jasnina prežarka

za najino breztežnost...?

Ker oblaki se vračajo

in vedno se razcvetijo

v vsej svoji puhavosti.

Ker najmilejša jutra

še utripajo skozi bele čipke

in ker v pravih, sončnih trenutkih

zlat blesk prstana

prisije iznad njegove teže...

Nikoli nisem mogla zares določiti roba tega prehoda

a zdaj vem,

Tu je. Pod mojimi nogami.

Oguljen v neznatno črto,

preko katere nenehno prestopam

z leve na desno.

Neni