veter je neutrudno pihal v votlino
ženska v lepi mamutovi koži
izrezani po zadnji modi
se neuspešno trudi obvarovati ogenj
ki ugaša in dim napolnjuje spalnico
iskrice ki so še včeraj zvečer veselo plesale
sedaj tiho počivajo ob nogah njenega dragega
ki smrči ob barungli ki jo varuje dan in noč

počasi izlušči še zadnje lepe kose mesa
in jih položi k moževi glavi
med kosti ki so ostale od včerejšnje večerje
ve kaj jo čaka če tega ne bo storila
potem se stisne v kot votline in čaka da se mož zbudi

150.000 let pozneje

vstanem
skuham kavo
tiho stopim v spalnico da ne zbudim žene
postavim pladenj z kavo in svežim rogljičkom na mizico
se usedem v kot in čakam da se zbudi
nočem je buditi ker je slabe volje če se ne naspi

nopoet