težko je
pribiti luno na oblake
potem gledati njene krajce
na katerih se suši perilo
težko je
uloviti mavrico
v star kozarec za vlaganje
in ga prinesti k tvoji postelji
težko je
sedeti zadaj
gledati kako konjske fige padajo
iz zadnjic tistih ki te vodijo
a vendar ni težko
prisluhniti pojočim travnikom
jeseni ko se odpravljajo k počitku
mirni tihi in spokojni
ni težko
naslikati ljubezen
v nevihtni noči
z objemom
ni težko
biti le prijazen do vseh
jih razumeti jim prisluhniti
biti le človek
in luna bo še dolgo
slikala zaljubljene
polja bodo vstajala
ko mrzla odeja odteče
mavrica bo skrivala bisere
tam daleč za vasjo
in fige bodo padale
kakor ploščice v kopalnici
le ti
ki danes nočeš razumeti
ne boš
razumel kaj pomeni
biti človek
Spet ena tvoja pesem, ki se me je močno dotaknila..
Tako se meni prebere, tako jo jaz občutim..
težko je
pribiti luno
na katerih se suši
prisluhniti travnikom
ki se odpravljajo k počitku
mirni tihi in spokojnibiti človek vsem
Veliko lepih pesmi nam še pokloni
lp li
hvala za komentar li....bom premislil ....verjami da jih še bo :)
lp nopoet
Le meni se je tako prebrala. Pesem je tvoja, napisal si jo kot jo čutiš..in takšne, kot jih čutimo "morajo" ostati. Kdor se ni sposoben vživeti, se naj potrudi vstopiti globje...
veselim se branja
lp
Li, všeč mi je, kako si pesem oblikovala s presledki in manjšimi popravki!
Pohvale obema!
lp, Martina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nopoet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!