Gozd je razčesan,
razgaljen veter igra
na prazna dupla,
brenka po trohnelem dračju.
V vejah poje
zapozneli slavec,
žgolenje me medi
za tvoj kruh,
lakoto tešim
z zadnjo skorjo,
med žvečenjem želja.
Vonj po zimi
se zaje v telo,
objedeno
ostaja lačno.
Prve snežinke
snujejo pozabo,
drevesa še upirajo pogled
v nebo.
Lepa občutena impresija, da bralca kar poboža.
Morda bi popravila samo izraz 'zaostali' slavec. Kaj pa zapozneli slavec?
Pozdravčke od
Andrejke
Hvala ti, Andrejka, ravno to...zapozneli! Meni tako ljub, ko se oglasi :) in spet mislim, da je pomlad.
Prisrčen pozdrav
Irena
lepa pesem, pi; iz katere kar kipi ljubezen do narave in njenih pojavov v trenutnem letnem času, ko "drevesa še upirajo pogled v nebo"; kako tudi ne, saj drevo v svoji zemlji tudi golo obstoji kot simfonija večnosti;
z lepimi pozdravi,
koni
Narava lega spat umirjena, z vedno isto uspavanko, človek odhaja pomirjen, utrujen ali še poln želja. Nekateri lačni drug drugega.
Hvala za komentar, Koni :)
Lp
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!