Ko si se mi pustila
prvič spoznati, si bila čisto neznatna.
In tako daleč kakor slutnja.

Pa že tistikrat res precej globoko zažrta.
V nitastih grebenih vresja.

Da si me samo malo kasneje dokončno iztisnila
tudi iz listja

mojih razposajenih pokrajin.

A še vedno ostajam. Čeprav nekam neločljivo
ter trdno
povezan s tvojo navzočnostjo.

Kajti drugače sem lahko le- obnemelo poletje.

albin