Jesenski jezik okuša kaplje dežja,
jaz pa goltam najin čas.
Prebujena v tvoji noči iščem mir,
ki si mi ga nekoč spustil na čelo.
Z zaprtimi očmi voham tvoj glas
in poskušam premagati nespečnost,
ki lovi raztreščene besede
v obupnem poskusu, da bi tokrat
sestavila zgodbo z drugačnim koncem.
Kaj, če bi poskusila s sanjami?
Vendar pesnik ne sanja, pesnik
piše sanje, laže in jih napačno razlaga.
Njegova sanjska knjiga je
starejša od njega samega,
s simboli, ki so postavljeni na glavo.
In vendar na bel papir zlijem črno piko,
razvlečem ji robove v besedo, dodam
kapljice rdečega drgeta in se približam
pesmi.
Tišina v sobi.
Na prazno posteljo se
je ulegla megla.
branka