Na letošnjem pesniškem pikniku v Podgori sem urednici Ani obljubil, da bom napisal sestavek o prevajanju. Ano sem pozabil vprašati o podrobnostih - kako si predstavlja moj bodoči sestavek in kaj od njega pričakuje, vendar – sem kasneje pomislil – je tako še bolje: več svobode pri pisanju imam. Že večkrat me je iz zagat glede literarne forme rešila razdelitev napisanega na več kratkih delov, ki sem jih običajno (bolj ali manj) zanimivo naslovil. Tudi tokrat nameravam uporabiti ta trik.

Očetova ogromna knjižnica in nič, čisto nič televizije

Pri nas doma smo imeli zares veliko knjig. S sestro sva jih nekoč šla štet in sva prišla do številke tri tisoč in nekaj. Revije v to številko niso vštete – tudi teh je bilo precej. Starša preteklega režima (socializma ali komunizma – kakor hočete) nista dobro prenašala, in prav televizija se jima je zdela njegovo najhrupnejše in najbolj vulgarno trobilo, zato se je mati odločila, oče pa se je (seveda) strinjal, da v našem domu televizija nima kaj iskati. V resnici tiste škatle nisem posebno pogrešal. Veliko, skoraj preveč sem bral, vedno bolj tudi knjige iz drugih, večjih knjižnic, nisem pa se še zavedal, da si s tem tlakujem pot tudi k prevajanju.

Slavni prosti spisi in čudaško versko gibanje

Moje proste spise, ki sem jih pisal v osnovni šoli pri urah slovenščine, je učiteljica brala tudi v ostalih razredih. Na hodniku so me nekateri učenci celo ustavljali in me spraševali, ali je res to in to, kar sem napisal. Spise sem pisal tudi še po zvonjenju konca šolske ure in dostikrat mi je zmanjkalo papirja, ker sem toliko napisal. Približno v tistem času sta naju z bratom starša vpeljala v neko nenavadno katoliško gibanje. Mati tam že dolgo ni bila več aktivna, vendar je ljudem iz gibanja očitno zaupala. Tam sem spoznal nekaj let starejšega Milana, sina Slovenca in venezuelske Indijanke. Bil je zanimiv in prijazen do mlajših. Seveda je obvladal španščino. V gibanju je bil tudi nek profesor španščine, in še danes ne vem, ali je učil na šoli ali na fakulteti. Tam smo veliko prepevali v različnih jezikih (gibanje je bilo mednarodno) in že takrat sem občutil nekakšno posebno ugodje ob poslušanju in govorjenju romanskih (ne samo španskih) besedil.

Dolgotrajna brezposelnost in potok solza po prvih sto urah učenja

Okoli leta 2000, morda kakšno leto pozneje, sem bil daljši čas brez redne zaposlitve. Takrat sem se na lastno pest lotil učenja španščine. Vsako minuto učenja sem si zapisal in ko sem nekega dne dobil seštevek stotih ur, so se mi od močnih čustev ulile solze. Uporabljal sem najrazličnejše metode učenja, ob raznih priložnostih: bral sem poenostavljene knjižice, poslušal priložene zgoščenke, gledal filme na svojem video predvajalniku in kasneje na računalniku (včasih sem španščino poslušal, drugič bral španske podnapise), učil sem se slovnico iz knjig ali s spleta, meni nove besede in fraze sem zapisoval na »plonkce« in jih ponavljal med hojo, tekom, vožnjo s kolesom, čakanjem na avtobus ali na zdravnika. In podobno. Včasih sem se vpisal v kakšen »uglednejši« tečaj in vedno sem bil najboljši v skupini. Pri pouku nikoli nisem manjkal in pridno sem delal domače naloge. Nekateri obiskovalci teh tečajev (zlasti tisti z imenitnejšimi poklici – uspešni novinarji, pravniki, …) so mi bili včasih nevoščljivi. Rekli so, da sem »grebator«. Ta oznaka me sploh ni motila.

Pobeg neskončno razočaranega čez lužo in nekajdnevno »ujetništvo« v Prevajalnici

Leta 2008 sem imel končno vsega zadosti. Zvezde so mi napovedale nesrečo pri delu, v ljubezni in še marsikje. Pustil sem dobro plačano službo, kupil letalsko karto, napolnil potovalko in šel za tri mesece na potep v Argentino in njeno okolico. Povsem nepričakovano sem se zaljubil v Urugvaj - majhno deželo (komaj devetkrat večjo od neke Slovenije), stisnjeno med veliko Argentino in še večjo Brazilijo, na vzhodu pa meječo na Atlantik. Po vrnitvi v Slovenijo sem, še vedno ves omotičen od te ljubezni, šel na Prevajalnico v Izolo. Bilo je jeseni leta 2010. Znašel sem se med samimi pridnimi študentkami španščine, pa tudi kakšna absolventka je bila vmes. Dali so me v delovno skupino s še dvema mladima, nadobudnima »Špankama«. Profesorica s Filozofske fakultete, ki je vse skupaj vodila, me je najprej malo začudeno gledala, potem pa je spoznala, da mi prevajanje gre dobro od rok in še dolgo po koncu Prevajalnice mi je nudila neprecenljivo moralno in strokovno oporo. »Elementi« leposlovje, španščina in Urugvaj so se združili v edinstveno »spojino«, ki sem jo poimenoval »prevajanje sodobne urugvajske proze«. Na nekem področju sem končno postal pionir.

Vsestransko učenje na lastno pobudo in prvi uspehi

Ker po formalni izobrazbi niti približno nisem prevajalec, sem si moral načrt za strokovno izpopolnjevanje in vse ustrezne pripomočke priskrbeti sam. Pričel sem hoditi v knjižnico instituta Cervantes v Ljubljani, da vidim, kaj vse je na voljo človeku, ki ga zanima španski jezik. Tam sem tudi pridobil diplomo iz španščine, ki ni bila lahek plen. Obiskoval sem tudi knjigarne in kupoval navadne in specialne slovarje. Bral sem teorijo – za drobiž sem si na sedežu Društva slovenskih književnih prevajalcev kupil stare zbornike, ki izhajajo vsako leto in zajemajo ogromno zanimivih strokovnih člankov. Kupil sem tudi odlično knjigo »Vrvohodska umetnost prevajanja« prevajalca dr. Štefana Vevarja. Pričel sem sestavljati lastne slovarčke, medtem ko sem prevajal najprej kratke zgodbe, nato pa tudi cele zbirke in krajše romane. Nekaj prevodov mojih kratkih zgodb so brali tudi na radiu, imel sem objave v literarnih revijah in doživel prvo knjižno izdajo.

Detektiv z metuljčki v trebuhu

Književno prevajanje je vedno zanimivo, saj je to delo zelo zahtevno in ustvarjalno. Imeti moraš široko izobrazbo, biti spreten pri iskanju najrazličnejših podatkov, imeti posluh za melodiko in ritem jezika ter za logičnost in jasnost. Včasih se moraš lotiti »mini študij«, kakor to sam imenujem: začutiš, da moraš neko področje podrobneje preštudirati, da bi zgodbo bolje razumel. Zabavni znajo biti nesporazumi, do katerih vsake toliko časa pride, ker nisi bil dovolj pozoren na jezikovne nianse. Prevajalec se včasih prelevi v pravega pravcatega detektiva, ki s pomočjo posrednih metod išče dobro rešitev ali pa vsaj nekaj, kar bi še bilo sprejemljivo.

Non-ž-n-regret-rjen

Lepo bi bilo, če bi ta zahtevni dolgoletni konjiček nekega dne postal moj poklic in mi prinašal dovolj kruha za spodobno življenje. Tudi če se to nikoli ne bo zgodilo, ne bom obžaloval, da sem se spustil v omenjeno prevajalsko avanturo. Francozinja Edith Piaf v neki svoji pesmi poje »Ne obžalujem« (ne znam francoščine, zato bom le zapisal, da je slišati nekako takole: »non-ž-n-regret-rjen«). Tudi ona je bila prevajalka – samo da je »prevajala« svoje izkušnje in občutke v glasbo, v svoje petje. Zdaj mi manjkata le še knjiga in kratek film z naslovom »Vsakdo je lahko prevajalec«.

Non-ž-n-regret-rjen …

El Observador