Tvoja lutka na steni,

vsa mehka,

je vedno pripravljena

na nove bucike.

Njena plazma se v nitastem

traku vleče proti kolonam

osovraženih nesrečnikov,

ki nočejo počakati

na pravi vlak.

Ki so vse pustili za seboj.

A ti si pribita,

brez kančka energije

za proteste.

V tebi je še rja,

ki jo hrepenenje

počasi izpira na tla.

Nikoli ne pomisliš,

kako modre so daljave,

kako črne so ceste,

po katerih nisi hodila,

(ravno zato)

da bi otroci imeli kruh?

Ostale so drobtine

in slutnja boja

za človeka brez oznak.

Obraz si prekriješ

z masko ostrih robov.

modricvet