Okna hiš so zastrta z zavesami;
še najboljše so tiste iz gostih niti,
ker skoznje ni videti,
da vstane vsaj dve uri prej,
spije jutranjo kavo v samoti,
s strjeno usedlino v skodeli
se umakne v atelje
in jo nanese na platno;
močne obrvi izriše in ustnice,
polne ustnice, in velike temne oči
in vsakič rjuho potegne prek podob
tik preden je čas za jutranje ljubljenje,
potem zaklene za sabo,
da ne bi kdo premikal zaves
in ranil ritualov zagrnjenih ljubezni
Pesem mi je všeč, nedovoljen pogled, ki si ga lahko privošči pesnica ... meni se zdi, da bi bilo dobro še enkrat premisliti o naslovu (zagrnjene ljubezni na koncu pesmi nekako narekujejo, da naj se spremeni). Kaj meniš?
Lp, Ana
Hvala za komentar; bom razmišljala v tej smeri.
Lep pozdrav, Tadeja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TadejaL
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!