berem sanje

svoje tisočletne

ničesar nisem dobil

na razpotju

ljubezni

utrinki tako hitro končajo

v tvojem naročju

so izginili

v hladu

nekega večera

boječega bega

ko sem bral

sanje

svoje

iz tvojih pregrad

ko sem planil

in rekel: cvet

in si rekla:

glej cvet rožmarina diši danes v meni

in sem rekel: nebo

in si rekla:

glej danes sežem v modrino

in sem rekel: naju

in si se smejala:

naju naju tebi iz mene v naju

in sem rekel:

čisto tiho ti bom zašepetal v telo

in si vprašala:

kako globoko je dno pod tvojim lokom nad mano

in sem se dvignil v lok nad tabo

in zašepetal na pot na dno:

vem za neskončnost za tvojimi pregradami

ti pa si zajokala:

to so le sanje

pustil sem jih nedotaknjene

v trepetu tvojega telesa

bila je prezgodnja pomlad

Milan Žniderič - Jošt Š.