Zaplula bi

med valove

pustila bi,

da me spuščajo

in dvigujejo

proti luni,

tema me ne bi motila

dokler bi čutila

slano vodo

izpred nog

ki se držijo

gladine,

daleč proč

od tal.

To vedno počnem,

vedno tvegam

mojo malo dušo

in prav nič mi ni mar

je naslednji dih še živ

ali že goltam morje.

Tako me lovijo

in ne spuščajo me več

v globine,

pravijo da bom umrla

medtem ko me morje

gladi po koži

in čutim kako izginjam

in se znova pojavim

ko me odnese na vrh,

medtem ko nočna tišina

spi v odmevu šumenja

dvigajočih valov.

Če ne bi ljubila morja,

globokega in večnega,

skrivnostnega in toliko spoznanega

kolikor se zmorem obdržati.

Zato pišem morske komentarje,

zato hočem besede iz morja,

zato govorim

in te sprašujem,

ker ne veš da včasih

zajemam sapo,

da sem na robu

in nihče v bližini ne ve.

Pišem komentarje

in izvabljam iz tebe valove,

da se v njih izgubim

prav do konca.

Nazadnje mi je rekel

en moški glas

če bi res rada umrla.

Ja, samo s smislom,

z občutkom,

ki me ziba

kakor otroka

v zibelki.

Ne, ne bi mi bilo hudo.

Spuščaj in upadaj

me večno nebo,

pridi ko bo zadnjič.

In to je moj komentar.

Resnično obmorski,

čeprav me letos

še ni bilo v valovih.

Zdaj na suhem

dvigujem roke v objem,

prazen in samoten,

sama sem v njem.

In ubija me beton.

Lezem po otrjeni večnosti

in nimam sanj.

Spanje je robotsko.

V globinah

pa vsemirsko.

IŽ-lev