hodil sem po oštevilčeni cesti, hodil sem nekje med včeraj
in jutri, a današnjega dne ni in ni bilo. hodil sem po lužah
in se z zavihanimi brki spraševal, kam so se skrili deževniki,
v katerih ušesih umirajo ptice in kje bedijo ranjene besede.

slišal sem, kako vriskajo prestreljene harmonike in pokajo
biči; slišal sem, kako bradati odrešeniki in pijane balerine
vriskajo po temnih zajčjih luknjah. slišal sem boba dylana
peti o težkem dežju in zaslišal sem sramoto svojega rodu.

spraševal sem se, kje sem bil vsa ta leta in zaradi katerega
zarečenega kruha so mi zgnili zobje; spraševal sem se, če
sem že storil dovolj čudežev, da bodo nekoč križarji nehali 
mučiti varuhe oblakov. vprašal sem se, če sem morda bog.