Kakšno poletje, si praviva.
Predzadnji dan nekega podaljšanega avgusta.
Morje septembra. Morje, ki ga mrmraš na ušesa rib, to morje.
Farucca na ulicah Peči, Beograda, Ljubljane,
moja muzika, milonga moje sreče, ljubezen moja.
Poglej drevesa, kako hodijo po nebu, praviš. In šumiš.
Vem, vem, toliko modrega si. Moje ljubljeno nebo si, ti pravim.
Vsak živ košček mene. Na severu, jugu, vzhodu, zahodu.
Vsak srečen oblak.
Potem, pozno popoldne,
čistiš ribo,
pretikaš mavrico med prsti kot struno, ljubezen moja,
kot struno v utrujeni kitari, ki vseeno želi plesati,
počasi s stopali drseti čez gležnje.
Ritem si, bitje dnevov,
Ah... in to srce,
gora, potopljena globoko v najino morje!
Čutiva po kapljicah. Použivava po drobtinicah.
To Ljubezen.
Ko mi zdrsaš iz kože poslednje luskine stare žalosti,
je vse, kar si želim,
biti znova zmočen obraz tvoje plime,
srebrna luskica tvoje sreče.
Zelo lepo Majda.
Lp, Igor
Lepa in polna. Neke predanosti, ki se ne razkriva v superlativih ampak je zadovoljna z drobci, nebom, luskicami. Ja.
Lp, lidija
In iskrene čestitke!
Igor
Lep pozdrav, Igor, Lidija, Evelina!
Hvala za pohvalo, podčrtanko in prijazno obrazložitev, čestitko ob podčrtanki in za navdušenje.....vse to, vsakič s kom, z veseljem delim z vami!!!!!!
Lep dan, z navdihom in soncem obsijan :)
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!