O Admiralu ne vem veliko. Vse kar vem o njem, sem izvedel iz njegovih pesmi, njegovega modrookega pogleda in njegovih gromoglasnih nastopov. Rad je poudarjal, da je boem in pesnik in da je to edino, kar v življenju počne. Wikipedija o njem pove bolj malo, da se je rodil 19. januarja 1948 v Banja Luki. Končal je tehnično šolo, kasneje pa se je izredno vpisal na filozofsko fakulteto v Sarajevu. Zaradi vojne, ki je izbruhnila ob propadu bivše Jugoslavije, je študij opustil in se ga kasneje ni več lotil. Ne glede na to je bil Admiral Mahić eden najpomembnejših sodobnih bosanskohercegovskih pesnikov in soustanovitelj PEN centra BiH.

Admiral je živel kot boem povsem v slogu velikih romantičnih pesnikov: med drugim je delal kot mornar, ribič, natakar, poštar, kot novinar in spiker na Radiju Sarajevo. Pisal je predvsem poezijo, pa tudi dramatiko, prozo in zapiske s poti. Leta 2011 je pri založbi Pivec izšla pesniška zbirka Vozni red ljubezni v prevodu Željka Perovića. To je doslej edino njegovo delo, ki je prevedeno v slovenščino. Vendar je imel Admiral veliko občudovalcev, bralcev in prijateljev v Sloveniji. Leta 2013 je dobil pisateljsko štipendijo v Mariboru in jo izkoristil za to, da je napisal svoje novo, žal zadnje dramsko delo z naslovom I gurat ću vinograd kroz mariborske ulice. Leto kasneje je s Ptujskim Mestnim gledališčem podpisal tudi pogodbo za uprizoritev.

"Barbara gdje si?" je pesem, ki jo je Admiral še posebno rad bral na literarnih večerih in mnogi se ga spomnijo ravno po njej. Njegova strastna ljubezenska izpoved blesti v svoji samoironiji, ki je mojstrsko pomešana z nežnostjo. Admiralova poezija je strastna in duhovita, pogosto hudomušna in ironična, večkrat nadrealistična  in presenetljiva.

Admirala sem prvič videl na Novosarajevskih Književnih Susretih poleti 2011, vendar sem ga resnično spoznal leto kasneje, ko je v Počitelju organiziral kantavtorsko-pesniško kolonijo Neretvanske vedrine. Takrat sem spoznal njegovo nežno in občutljivo pesniško dušo, ki se je skrivala za navidezno robatostjo in neuničljivo ironijo. Nikoli nisem vedel, kaj naj si mislim, ko me je naslavljal z "genije", a tolažim se, da se verjetno preprosto ni mogel spomniti mojega imena.

Na Neretvanskih vedrinah smo pogosto nastopali po raznih kavarnah, kjer smo si morali pozornost še pridobiti, saj je le del publike prišel z namenom, da bi nas poslušal. Čeprav smo si ostali pomagali z ozvočenjem, pa Admiral - vedno neozvočen - nikoli ni ostal brez pozornosti. Pridobil si jo je z energičnim gledališko obarvanim nastopom in z njim tudi ostale spodbudil k malo večji drznosti pri interpretaciji. Nikoli ne bom pozabil prizora iz ene od gostiln v Počitelju, kamor smo šli  na pijačo pred spanjem, ko smo se sredi noči vrnili z literarne karavane. Slučajno se je zgodilo, da je bilo tam nekaj Admiralovih znancev in oboževalcev, ki so ga s skandiranjem prisilili, da je povedal točno določeno pesem. Seveda je iz publike potem dobil pesniško repliko in večer se je razvil v pravi mali pesniški "slam" z bučnimi aplavzi in navijanjem. Admiral je bil tudi neke vrste pesniški rock zvezdnik.

Admiral Mahić je umrl 19. 09. 2015 v Sarajevu.

GRDI PTIČEK

Nekdo me je pobral s trave,
ker sem strmoglavil
s črne veje.

O sladko! O divje!
Tuklaj so mačke podle!

Sem grdi ptiček, z mehkim kljunom
kavsljam, ko divjajo morski viharji,
in cvilim kot obzorje,
ki ga strele tolčejo kot žandarji!

Moja krila skokoma letijo.
Rad potujem.
Mojim nogam je neznan hod.
Brzdam svoje divje gibe
in mežikam v svod.

Nočem v gnezdo,
V katerem greje mrak!
Ostajam v vetru,
sam in svoj,
slaboten in krepak!

Admiral Mahič, Vozni red ljubezni, Založba Pivec, 2011, prevedel Željko Perović

Bibliografija Admirala Mahića:

Ljubavna inspiracija, pesniška zbirka, Svjetlost, Sarajevo, 1977
Epilepsija cvjetova, pesniška zbirka, Svjetlost, Sarajevo, 1981
Brod na miljacki, dramsko besedilo, 1982
Je li ovo cesta, dramsko besedilo, 1982
Atlasna imperija, pesniška zbirka, Svjetlost, OOUR Izdavačka djelatnost, Sarajevo, 1985
Glasno zrim, pesniška zbirka, Univerzal, Tuzla, 1988
Kameni stol, pesniška zbirka, Veselin Masleša, Sarajevo, 1990
Zvono, pesniška zbirka, Hajro Planjac, Sarajevo, 1990
Sahara, pesniška zbirka, Međunarodni centar za mir, Sarajevo, 1993
Vijavica iz pisaćeg stroja, izbrane pesmi, OKO, Sarajevo 2000
Džajina loza, pesniška zbirka, Centar za kulturu i obrazovanje, Tešanj 2002
Treba biti priseban, pesniška zbirka, Dom štampe Zenica, Zenica 2004
Majčine ruže, pesniška zbirka
Gardons la tête froide!, pesniška zbirka, francoščina, Mode Est-Ouest, 2008
Planinski vodoskok, pesniška zbirka, Šahipašić, Sarajevo, 2008
Ljubavni red vožnje, pesniška zbirka, Udruženje obrazovanje gradi BiH, Sarajevo, 2011
Vozni red ljubezni, pesniška zbirka, Založba Pivec, Maribor 2011