zamišljaj si življenje, kako rumeni in se napihuje kot veliko žgoče
sonce. zamisli si, kako te je bolelo, in so bile sive in puste
ulice. pomisliš na vse, ki so umrli. prezgodaj, prepozno.
prepočasi, prehitro. v pridobitniškem krču mladosti, v pozabljivi
evforiji starosti. pomisliš na plastično operacijo. in menjavo
kolka. na zbiranje znamk. na prijazne poglede neznank. na vonj
prihajajoče pomladi. o tem so posneli film, kako tečeš za vozom. in
dol in gor. vsa okrancljana. in spležeš na mlaj. in se spakuješ.
mlada in vsa afnasta, kolena vsa v krastah, razrgane najlonke. in
kako strastno objemaš zemljo. zagrizeš vanjo z vsakim sunkom.
zamisliš si življenje na kristalnih nogah. našemiš se v usnje.
mukaš od slasti, njemu se spahuje po zelju. zapišeš si vse pomembne
podatke. z drobnimi, skoraj nevidnimi črkami, jih vgraviraš v
pokostnico svojega hrepenenja. drsi ti na tem terenu. o tem so
posneli film. kako se zdrobijo kristalne lobanje, ko se zgodi trk
svetov. o tem, kako se je prikotalkala mimo in mahala z enosmerno
vozovnico. površni opazovalec je z roko zamahnil vnemar. ti pa si
vedela. vedela si, kam bo šlo sonce spat. veliko žgoče. polulala si
se v ocean modrosti in iz prhke možganovine si izcedila še zadnje
veličastne verze namenjene ljubezni. sebično razrašča se v tebi
parazit. tvoja sladka kri ga oplaja. sila ti marogasto razteguje
kožo. napihuješ se, kot veliko žgoče sonce. luno za luno. od prve
do devete.