Leskovčev hlapec obesil se je
V Polhovi hosti pri križu,
V teh časih pa kazen se plačala je,
Če se kdo ti je ubil na zemljišču.

Zato je svoj gozd Leskovec zatajíl,
Ko stvar je prišla na sodišče;
Polh kazen je plačal, tako je dobil
Lastništvo nad tistim gozdičem.

Na kvatrno to je soboto bilo,
Ko vračal sem se od Obráma.
Luna je razsvetljevala temó,
Meglá je v bregovih ležala.

Ko grem mimo križa, pa tam zašumi,
Kot silen bi veter zapihal.
Pomislim: me mar divja jaga lovi?
Še bolj sem domov se podvizal.

Sto metrov naprej pa na cesti uzrem
Žival … Zajca! Kol sem dobil,
Pa mlatil neumorno, z vso silo, po njem.
Prepričan sem, da sem ga ubil.

Me je pa grozílo vse skupaj tako,
Si nisem ga upal pobrati.
Nemiren sem nadaljeval pot domov,
A nisem to noč mogel spati.

Pokonci sem bil, komaj sinil je svit,
Se vrnil do tiste ledine.
Kol tam je ležal, pesek bil je razrit –
Od zajca pa niti kocine.


* Pri Polhovem križu straši

Aleksandra Kocmut - Kerstin