- Kaj pa je s tabo?
Zakaj imaš takšne oči?
- Kakšne oči?
- Take zabuhle, rdeče …
- Oh, to … Po stopnicah sem padla,
Se mi zdi …
Bo že držalo,
Saj me vsa notranjost boli …
Vzela bom puder in šminko,
Narisala si bom nasmeh,
Nadela si bom krinko –
Ampak v mojih očeh
Boste še vedno lahko prebrali,
Da se objemam samo z bolečino,
Ker so mi moji ideali
Upropastili zimo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin