PETI SPEV: PRIPOVEDOVANJE PRVO POGLAVJE Po Glinci prah moč vetra razpihuje, Do Jézera ga vleče v cest' okol', Od tla poti gor zrak se zameglúje, Meglen je zrak kot sonca sij da bolj. Kar Glinjine oči so vse spoznale, V katero zdaj zaganja veter se, Trdnêje so na mestu nóge stale, Premikala hitrej' naprej se je Nasprotno stran od pločnika poti ga, V trizóbu je križišča v levo šla, Se spomni še iz čásov starih dni ga, Ključ v hosto vhod, kraj Petelinjeka. Bo pred očmi v dreves objemu skrita, Ko kroga tam na nebu vidi dva, Je enega svetlóst za dan odkrita, Za drugo pa ne, ki je komaj vzšla. Gre tud' navzgor ga cesta makedama, Ki Glinjine korake oteží, A Žalostne Dolin' je j' zemlja ravna, Ko je asfált odeja od poti. Sam' vstran h'če it očem od nje poznanim, A Jézero, ne Glince, vidi zdaj, Od vetra, ko gladinam valovanim Je dan, ne da bi prah s cest brisal naj. Kjer Žalostna Dolina je zravnana, Zravnane so po njej še dve ravni, Drugače je pa cesta v breg speljana, Da pot do gor premíku oteži. Takràt zazna ji veter blag ne koža Le, njen še sluh, ki melodijo da, Katerega v besede znaku boža, Da vsak pomen jih ona prepozna: ''O, tebi pot ni, Glinja, ta težavna, Je kakor, veš, življenje tvoje to, Pomaga naj ti duh telo, postav' na Se mesto, ki iz njega se je šlo.'' Kjer vidi se iz nje in njo Gorica, Voglajna in gladina Jézera, Na-ravni let ima ki tam ga ptica, Kjer križ sprhnél si položaj ima Na polovic' je črte zemljevida Od Žusma pa do grada Rífnika, Ob njem se ta tu slavna Al-Kahída Nahaja, nad vej listnatih gozdá. Kot Venero na karantanskem dvoru Pozdravili so kneza vitezi, Tak' lajež od medveda po prostoru Višine da pozdrav tam Glinji ji. Kar njej pozdrv je njem' opozorilo, Ki gospodar je Al-Kahíde vrač, Da stanje se ljudi je spremenilo Število, na prag stopi ven domač. Od krajev teh vseh hranjene skrivnosti So večje te lokacije, ki jo Varujejo po seb' detajli prósti, Ki modri le poznajo zgodbo vso. Je vrača tu od kosa stanovanje, A ta je dan, od lune obsijan, Obisk imel, se pravi, praznovanje, Ki mu je bil tak' od kolega dan, Kateri pa nahaja se podobno, Ovito v vir skrivnosti, raj višin, Ima nad tam od Žalca jo obrobno Zemljó, ki jo obdaja vrt malin, Ki vendar se Brníca imenuje, Ko Glinjo je korak sem pripeljal; Od Čreta ji prijetno le še tu je Zelo, kjer znak je ognja še ostal. Povabita jo skupaj dva tam vrača, Da njima naj pridruži ona se, Počuti naj se tukaj kot domača, Da varno in sigurno tukaj je. Lepoto sta ji njeno pohvalíla, Že dolgo ni očem b'lo danim ju, Da videza bi tak' se veselila, Kot zdaj, ko je prikazala se tu. Odpravi se za njima Glinja v sóbo, Oblóženo od vina steklenic, Vršákov še raztrganih na grobo, Dišečih kot spomladi vonj cvetlic. ''O, Glinja, ja, spomin te prepoznava, Ti ona si vesela deklica,'' Ji kosov vrač pove in se zabava, Ko spomni se, kaj včasih je bila. ''Povej mi, če še vedno tist'ga lója Imaš, ki te je vozil naokol','' Ji reče, kot da za nazaj obsoja Jo še za dni, minulih ne dovolj. Medtem ko drug' že vrač od kukavice Že štift nad miz' med prsti ga vrti, Se zresni tam od Glinje lepo lice, Besede tak' obema govori: ''Povedala bom, kaj se mu zgodilo Je, da bo zgodba, kakor drugo vse, Ostala tu, ne bo je zapustilo, Doklèr ni čas, k' se bo razvedlo vse. Uspavana, tja v sanjski svet izgnana Je Glinca vsa not v temo tónila, Od teže, ki na ráme b'la ji dana Je, a Bogov s' je moč raztezala. Kjer njenemu obrazu kraj je skriti, Ne bližnji tak jim zvezdam od višin, Ne med dreves jih manjkanja odkriti, Pogledu da le rast njih mu prekín, A vidi ga nasprotni kraj čerénski, Voglajnski, ki ga reka loč' od ga, Ki združena že tisoč let v imenski Sta stvarnosti; ko dneva doba šla Je v isto kot je od noči bližino, Tam ognja moč je mrak prekínila, Ki jaz sem ga prižgala za edino Jo stvar, da bi ljudi privábila. In res, ko luč privlač' metulje mraka, Iz Čreta dva sta pot usmerila Do kresa tja, še nevedoč, kaj čaka Ju in zakaj sem kres zakurila. Iz Rífnika se en je še pojavil, Ki bel ga golf do tja je pripeljal, Ta na večer se bolje je pripravil, 'S prtljažnika kanistra dva je dal Od vina, ki to noč lahko se spije In gesto to sem jaz pozdravila; Še preden kres v žerjavico se skrije Od Glínčanov obdana sem bila. Vsi, ki so prej se skrivali pred temo V cvetovih, ki jih Slivnica ima, Od tukaj jih bližine ne uzremo, Enako kot iz helikopterja, Ki ga vrteč propelar v zraku nosi, Opazijo dost' vêlik ga nasad; Ni dolgo glas moj moral, da jih prosi, Ko ognja moč hotela jih je zbrat; Ne Tenis-plac, ne Ludwigsplatz prikriti, Mrtvaški Voz ob kraju pravega, Ob šoli tam ob grelcu ne, Za-Síti, Ne slamnata na prostem kupola, Postaje ne na poti vse do Gaja, Gradišča ga obdanih ne gozdov, Ne vsaka stran, ki Jézero obdaja, Višine ne, ob rekah ne mostov, Ni kraja ga, ki moral zadržati Od mojega bi kresa narod si, Na zemljo dež kot zmožen je kapljáti, Nato pa rek jih struga polovi, Ki nosi jih do morja, oceanov, Enako so do mene prikapljál'; Uspešen bolj od prej vseh mojih planov Je ta postal, vzcvetêna njega kal. Od avtov, ki ljudi so pripeljali, Odmeval' je po glasnih múzikah, Prinesli so, brez da bi jih pozvali, Resurse jih tekoče in še prah. Oči so me vse tam opazovale, Svetlobe, ki so ognja blizu b'li, Toplote pa telesne, ki ostale Osebe so mi dale do oči. Kot da bi vsi le čàkali, da ena Jim iskrica zakuri nékje kres, Brez ga luči vsa družba je zgubljena, Nič drug'ga jih ne more zbrati res. Je vino tak' v šumeče raztopljeno Močnó bilo kot od Voglajne tok In orbito imel' je več kot eno Od štiftov jih premnogih dano v krog. In s časom res več nisem jaz edina Med moškimi ob kresu ženska b'la, Pojavila katera se deklina Je, ki jih čas lep nisem videla. Veselje to, upor do kraja spanja, V veselju sem opazovala jaz, In čàkala, kot v preži zraka kanja, Da žalosti bi videla obraz; Medtem, ko tok je mirni svoj Voglajna Tam mimo nas ob kresu nósila, Ki Brane jez na novo jo poganja, A Prskočín oviro zid ji da, Da ga okrog Gradišča vrh objame, Kateri do Gorice jo podá In jo spusti, da prosto pot si vzame, Med dvema tam na sred' gostilnama, Ločnica tok nato ji preusmeri, Da teče tu, kjer mi smo, mimo, b'li, Jezerščica jo okrepi, kateri Na sever tok v Voglajn' konča se ji, Da preko tam se Gándeža zažene, Pred Péšnikom se združi s sestrico Ji belo; ni Voglajne tok le ene, Te črne, ki čez Glinco nese jo, Med Sladko in pa Dolgo Goro druga Izvir ima, a hrani ne ime, A v njeno se izliva vsaka struga Potokov, ki po poti njih že gre. In, glejta, res zagledam v družbi zbrani Ga, ki mu tu veselje dano ni, Ko drugi so do mej moči že p'jani, Ujamejo ga tàkrat mi oči. Pokažem mu: ej, ti tam, z mano pridi In on je res do mene prišel tja, Od kresa vstran, tam v temi, da ne vidi Ostalih ves pogled tu naju dva. Kjer hrast stoji širôk ob gozdni poti, Po bregu sma odpravila se gor, Tak' strmem, da le rast dreves nasproti Premagal je za roke nog napor. Preplezala tam nizko sma ograjo, Tam prišla sma na prostor jásasti, Kjer v varstvu se otroci tam igrajo, 'Zmed pločevink, med steklom, iglami, Tako, da mi pazíta bosa nóga Je morala, da varen moj korak Me vodil bo, kjer ni ostrine proga, Ki skriva jo pod sabo teme mrak. Naprej sma šla še mim' ograj igrišča, Kjer cerkev se j' v belíni dvigala Nad cesto tam od šole parkirišča, Ograjo nad od grozdja sladkega. Do cerkve šla od teme sma prikrita, Do njenih gor kamnitih tja stopnic, Od koder za oči je pot odkrita Še v temi po Voglajni in Goric'. Nešteto zvezd ob mlaju je sijalo, Na mesto tja od star'ga britofa, Katerega v prekletstvo je pobralo Še prvo, ki od treh ga kraj ima. Med fárofa sma zíde not se skrila, Ki voda jim ravnine ne prizna, Najnižje, kjer so stene pridobile Za žive še grobišč znamenja vsa. Polomljena sedišča, peč in vrata, Smeti, ki jih pustil' je kurjenje, Sledovi še ostalega razvrata; Brez vere ni civilizacije. Tam vpraša me: ''Kaj boma tu počela?'' Retorično vprašanje v njega up, A kar je on, to nisem jaz hotela, Mi misel ne, ni važno, kaj moj trup. Povem mu, da med vsemi ga izbrala Sem, da bila mu bi prihranjena Grozota, ki ostalim bo zadala Tak strah, da se nihče ne prepozna. Kjer hrast stoji, kjer v breg sma gor kreníla, Na njemu gor, na veji močni ji, Kateremu sem moč življenja ubíla, Na štriku gor mu truplo tam visi. To z njim se je, zdaj vesta to, zgodilo, In isto sem med stenam' fárofa Povedala, kako sem žensko silo Morani v bit v tak' uporábila. In isto, kot oči so vaj' ledene, Od njega tam leden so bile, Nezmožne dat' od vídenja ocene, Kot slíšanja dognat' ušesa ne. Čefurjev moč na polju b'la razbita Je, njega pa, ki naše je krvi, Nesmiselnost življenja b'la odkrita Je, da kočal življenje svoje j' si. Sovražnik bil največji je svobode, Kot Pripegál' povedal mi je tak In Porevít zram' v Čretu Grabna vode, Ko tam mudil se moj je bos korak. Sem srečala ga zopet tak' po času, Da sma lahkó se pogovarjala, Čutíla vso nemoč sem v njega glasu In željo, da njegova spet bi b'la, Da zgodbo vso pozabit je pripravljen, Da smisel mu le jaz v življenju dam, Da srce mu po men' bo le pozdravljen', Povem mu naj, kaj v željah le imam. Povedala sem mu, kaj srce čuti In kaj telo si srce mi želi, Nato sledil opis je njega kruti, Ki voljo vzel mu je, da še živi. Sem vedela, kaj temu bo sledilo, Bila sem tam, že res naslednji dan, Ko truplo mu širôk je kras krasílo, Kjer kres je bil od mene tam prižgan. In zbranim vsem veselje je ubito Bilo, ko vonj je kresa že pošel, Da trupla ga potem bilo odkrito Je, ki na vej' od hrasta je visêl.'' Ko sliši to, ji vrač z Brníce pravi: ''Od pekla si, v resnici, ženski lik! Kaj ni preveč ljudi, ki si napravi V teh modo, 'kol', od krajev, vrata štrik? Če jézero ne vzame eno leto Si žrtev, pa si vzame veja jo, Življenje pa po sebi vsako vzeto Dobilo le subtilno bo telo.'' Pa pravi drug, ki kraje te razume: ''Njen' del' je bil, glej, le razredni boj, Ljudi kot on je v krajih teh še trúme, Zapravil vsak živót na svet' je svoj; Kot kače so, kot pajki, škorpijoni, Enako, če življenje vzameš mu, Začetek nov se od Bogov pokloni Mu, kot končan, začet bo zopet tu.'' In Glinjine besede so dodane: ''Kar pravi, se mi zdi, pravilno je, Poti bile so mi tud' te spoznane, Trpljenje zmer' končati mora se. Ko um pustil se moj je zameglíti, Verjela tud' sem v čutno stvarnost jaz, A zmožna sem le sebe b'la ubiti, Le lasten up, izvórni moj odraz. Subtilno ga telo bo izučilo, Ko želje bo od čuta te imel, A v stvarnosti ne bo zadovoljilo Ga nič, kar si imeti bo želel.'' Med zgodbo to so en že štift skadili In hitro bil že drugi je prižgan, Naprej iz flaš so sladko vince pili, Ko svetel bil je še na nebu dan. Da pametna je punca, potrdita, Drugače, res, bi sem gor ne prišlá, Kjer bliz' nebes je Al-Kahída skrita, A ni pred njo celotna Slivnica. DRUGO POGLAVJE Na Turna tam ga zemlji Al-Kahíde, Nad zemljo vso od Glince dvignjeni, Neznanja nog korak kam gor ne pride, Tam ogenjček pred hišico gori. Nad ognjem gor posoda v sebi greje Omako jo iz čudežnih zeli; Med lasi nje pa blagi veter veje Od Glinje, ki ob ognju tam sedi. Na nebu vse so barve tak' podane, Vijol'čne od do vse rdeče tja, Od sonca in od lune so poslane Svetlobe dol, okoli ogenjčka. Ob Glinji tam pa vrača dva sedita, En zvija štift, ta drugi v krožnike Naliva not omako, ko prekrita Ideja mu med misli splazi se. Pogleda jo z žarečim tak' pogledom In pravi ji: ''Zelo si fino ti Povedala, med pitjem ga obedom, Kateri pa si hranjenja želi, Da mi potem lahko b' nadaljevali Ga, dobre tak' še sluha mi oči Zagledale je niso. Res bi v hvali B'li kosi nje v idej' ršošovi. Ko hod'la si po Glince je dolini, Povej mi, če si kje ga videla.'' So Glinjini pozvani spet spomini, Da zgodbo spet bi novo pravila. V vzpodbude znak ji krožnik vrač ponudi, Ki Glinji ga med njene noge da, Besede zbrat' tak' ona se potrudi, Obrne vid tja v smeri Rífnika. Začnejo ji besede govoriti, Kot ptice zvok, ko se nebo stemni, Enako kot ob jutra zgodnjem sviti, In vrača sta posluh ponud'la ji: ''Nekako pot me v Péšnik je peljala Iz Slivnice umaknila sem se, Ko dneva pot začetek je jemala, Nad Rífnikom sijalo sonce je, A temen je in hladen kljub poletju, Kot tamle dol Dolina Žalostna, A vendar mir ni dan v svežine cvetju, Le trdna ta stenà prebarvana. Ob mostu sem čez Péšnico rjavo Zagledala na robu pločnika Pozabljeno, zapúščeno postavo, Kot da bila iz tega ne b' svetá. Je mirno, skor' zasanjano sedela, Okoli se nemirne gledala, Da mislil bi, da volje več imela Do družbe ni in stvarnega svetá. Najlepši glas, ki hranim ga za take Priložnosti, sem uporábila, Ki žalosti lahk' razkadi oblake V notranjosti od moškega srcá: ''Povej mi, kdo si, tu zakaj samevaš, Puščavnik kot na miru tu sediš, A čutim v zrak, ki ga od sebe sevaš, Da mirna ni, ki ti si ga zeliš.'' Pogledajo oči me ga steklene, Potokov kot najbístrejših gozdov, Poteze so obraza njega lene, V brezvetrju hitrejš' je tek vetròv. Izgovori besede polne bede In žalosti, od moje hujše prej: ''Kaj misliš ti od me oči poglede, O, deklica, tak lepa, no povej! En klošar sem, sedim in opazujem, Kako se svet smrdljiv in gnil vrti, V ljudi, ki mim' grdo, not jaz potujem, Kateri pa bi mim' raj' mene šli. Tak' bedni so, razžira jih kislina Odnosov tu, sovraštva v mislih vseh, Neumnosti, ko njihova vrlina Je srd in laž, hinavsk' pogled in smeh. A jaz pa vem, da dvignjen sem nad njimi, Trpljenje vem, da kadar mene žre, Pa vendar njih me ne držijo limi Tak' mastni bolj od sline zmajeve.'' Sem slišala, mu rekla sem besede: ''Neznanje si zavrgel, isto strast, A v svetu tem še vedno žrtev bede Boš, če ne boš pustil si duši rast, Ker tudi ta vrlina tebi dana Pojava je, od tega, glej, svetá, Po njej enak' za čas vrteč boš hrana, Če šel ne boš na pot, ki te spozna. Usmiljenje je skromnost po osebi, Za te ljudi ti žal bi moglo bit', Da višji si od njih je res, potrebi Pomagat' jim pa se ne smeš znebit'.'' Takràt so se poteze mu skrivíle Obraza in se steklo od oči Razbilo je v ostrine koščkov sile, Da ostro bolj me on nagovori: ''Odidi stran, ti kurba 'kleta mala, In daj mi mir, odidi m' spred oči!'' Ga glasa in vsebine sem se zbala, Kot da me zrak od njega vstran tišči. Preteklosti mi vrnil je v spomine In v srcu mi je rano naredil, Pomagati ljudem človeka mine, Ko sam si um v verige je vklenìl. Odšla naprej od mosta ob postaji Široki sem, do bele džamije, So glavo mi prevzele misli v táji, Kako lahko sem tukaj znašla se. Odžene me napolnjen glas obupa, Kateri iz vrline it ne da, Ujetosti sem v stvarnost, njen'ga strupa, Obrnjena od hrbta 'koj sem b'la. Kjer vrt je od gostilne petelina, Tam avti pred so razmetani b'li, Zagledam tam ga, sliko iz spomina, Ršoša, ki s kolegi tam sedi Za mizo, ki več praznih flaš od piva Držati je tak' zgodaj morala, Kot hitro si v kozarec vsak naliva, Hitreje je do ust, po grlu šla. Zagleda me in z roko mi pokaže, Da njim se naj pridružim tam za miz', Kjer vsak je bil od piva sit hmeljá že, A zlivat' ga končat h'tel v sebe ni s'. ''To jamska je ta deklica poznana, Ki prej o njej se pravil vama tu,'' Beseda tak' njegova gre pijana, A b'la v ponos očitno jaz sem mu. Mi reče, da sem zrasla nad poznano, Ko tistega visečega tam se Ob kresu so zaved'li, v strah končano Veselje b'lo za noč jim tisto je. Kozarci so in flaše se sprazníle In družba prej se zbrana razpusti, Z ršošom so na prosto tja stopíle Mi noge, tam pa glas ga reče mi: ''Ovijejo se tvoje nežne roke Okoli naj ga mojega vratú, Preslikama se preko Žusma 'd Loke Od kraja, kjer stojima midva tu.'' Objela sem ga, kakor mi je rekel, V svetlobo sma potem se združila, Katere tok je preko grada stekel Od Žusma za razdaljo isto tja, Ob cesti kjer je v zemljo grapa vdrta, Dreves od lepih potok je obdan, Kot divjega kraj vse lepote vrta, Kjer duhu in telesu mir je dan. Ga vprašam, kak' se potok imenuje, Da Gruska je, mi on odgovori, Tu pot začne, kjer tja na vzhod potuje, Med skalami jih tu apnenimi. Odpravima po steni se visoko, Kjer vhod je tam od jame ene bil, Pogled je dol na grapo bil globoko Vrteč pogled, korak mu je sledil. Tam reče mi, da naj mu en'ga zvijem, Kot zvijala sem jih za stare dni, In še: ''Potem ti čisto vse odkrijem, Kar srce ti in misel poželi.'' Hotela sem, kot vsaka ženska vpraša, Kaj misli si o meni, ko pozna, Kaj moj' telo u sebi not prenaša, To bistvo, ki v resnic' prenaša ga. Med zvijanjem povejo ga besede, Ki trans v oči podajo zórne mi, Da dajo te zamaknjene poglede, Ko štift zgorel še niti zviti ni: ''Do tebe šle so vseh poti stezíce, Ti videla pogled si vsakega, Odgovori so našli svoje klice, Mi mila ti, o, jamska deklica! Ti v svojem boš dogajanju živela, Ti vsakemu boš dana znaku smer, Ne bo pogín nikol' si bit ti vzela, Ne tistega, spoznal te je kater'. Od vseh poti, k' si ti jih prehodíla, Je vsaka prek' pogled že vklêsana, Da v mislih bo napisan lik pustila, Od tebe, ja, o, jamska deklica! Zdaj znala boš po seb' bit' neodvisna, Zeleni žar ti sije iz oči, Za tvojo bit dan znaka je napis na Ozadje to, okol' k' ga obžarí. Posebna ti po svojem si izvoru, Ti čutov ni vzgojila družba ta, V nečístosti b'la kratek čas odmoru Si, k' je končan, o, jamska deklica! Kdor ni spoznal grenkobe tega svéta, Sladkoba mu spoznanja znana ni, Enako pa, če ni grenkoba vzeta Mu, misel mu in dušo zagreni.'' To slišim in mi jasno je življenje, Začetek, smer in konec mi poti. Končala bom po sebi si trpljenje, Ki le spomin mi v mislih ga drži. Sem zvila štift, prižgala, mu podala Ga dim globok si v pljuča je zajel, Nato pa sem vprašanje drugo dala: ''Kako lahko je naju poletel Od vsak'ga trup do lep'ga tega kraja, Kar človek bi za nemogoče 'mel?'' ''Človekov um sovražnik mu ostaja, dokler ne vid', da ga je le odsev. Se spomniš me na Žusmu tist'ga dneva, Ko moral bit s telesom bi v Ljubljan'? Ti kraji so resnični, kakor speva Je ritem, a mu smisel moj je dan; Če kraji so resnični in osebe, Za zgodbo pa potrebno ni tako, Verjetnosti edine so potrebe, Da misel v luč lahko usmerijo, Po vseh poteh, ki si jih prehodíla, Slovanskih moč si videla magij, Razdalja le privida je prisila, Verjetna bolj kot pot od naju ni,'' Besede ga bile so tak' rečêne, Ko beli štift nazaj ga men' poda, Spomine to na misel mi prižene, Ki skoraj jih pozabi um mi da. Pa vprašam ga: ''Povej, kaj govorili Na gradu ste, ko sem z voznikom b'la!'' ''Za Celjsko smo kampánjo se meníli, Kako bi ti Čefurje zvabila, Da príšli bi iz spodnje vse Savinje Doline tja na bojno polje to, Kjer naša moč lahko jim vrat zavije, Da konec dan jim strahovladi bo,'' Pove in štift nazaj podam do njega, A misli mi začnejo misliti, Kaj jaz bila sem le figura vsega, Dogodki vsi, kak' smisel v tem leži. Ga vprašam in mi on tak' odgovarja: ''Od zgodbe te si ti le glavni lik, Da noč končaš, kot zjutraj sveta Zarja, Dogodki vsi besed so mojih trik.'' Potegne dim naprej besede pravi: ''Ti nisi b'la med družbo vzgójena, Smo našli te že mlado tak' v naravi, Naravna vsa je tvoja bit bila, A si med nas se družbe naučila, Katere gnil ti tok moči je vzel, Da punca si postala, več ne vila, Kot tvoj je tok življenja si želel. Si v prejšnjem ti življenju naredila, Da je po teb' prekleta Glinca zdaj, V tej zgodbi pa ti sebe si odkrila, Katera naj bo kot svetilnik zdaj Za duše vse, ki jih oko dobilo Jo bo, kot luč med temo, vir za up, Za dobre vse ljudi bo to zdravilo, Za zlobne pa spoznanja vira strup.'' To v misli h'če sovraštvo mi in jezo Podati, a spoznala sem do tja, Da iluzij preveč je za odvezo Od trupa, da se duša lahk' spozna. Trpljenje vse in temna pot brezupa, Prestáno vse, kot da sem kriva jaz, Se ločila je duša mi od trupa, Ni žalosti mi kazal več obraz. Naprej pove: ''Oprosti, če trpeti Si morala bolj kot je treba b'lo, A časa moč nazaj ni zavrteti Še v pesmi ne, kot lahk' lokacijo. Zdaj tvoja je ta igra dokončana V teatru tem, od krajev svetih mi,'' V besedah teh bila sem prepoznana, Zgubljêna kot pred dnevi dolgih dni. A pravo pot sem najti že spoznala, Umirjene so moje b'le oči, Enako glas, po njem sem njemu dala, Še prošnjo, ki zavreč' jo mogel ni. Sem rekla mu, da naj mi tak' priseže Perunu in še bogu od zveri, Da kar želim, to se lahko doseže; Prisegel je pri teh Bogovih mi. In stopila potem sem ven iz jame Je Gruske in razprla roke si, Kar energij sem našla znotraj zame, Do prstov te so ven mi šle moči. Iz energij sem zid teh naredila, Kateri ga zaprl je prehod U jamo not, da sem ga zakleníla, Po celemu pročelju je povsod. ''Čarovnica, prekleta tvoja sila, Kako si ti spoznala verzov moč?'' Je glasen bil, njegova roka bíla Po zidu je, a ta hotel ni proč. Da želja je svoboda, sem spoznala, Da vse lahko po njej se naredi, Sem dobro in pa slábo skozi dala, Svobodi več ovire zame ni.'' Ko praviti je zgodbo to končala, Je vzela kos zelišča kruha ga, Namočila ga v skuhano omako Je in na zob si ga pomočila. In v jami tej sem bil, o, gorska vila, Ujet doklèr mi spet po tebi ni Rešitve pot z ljubezni ven zgodila, Zato pohval neskončno dajem ti! ŠESTI SPEV Sodnik naj bo, ne človek, nepristranski, Kateri ni užil od kače strup, Katere 'd lusk prekrit od sluz tiranski Gnilobe je v neznanju ískan trup, Da sodbo da o glasu Gamajúna, Sirína in še Álkonosta ga, Katerih v zvok se trese božja struna, Kot prosta las, al' skupaj sklenjena, Kateri v zrak med zemljo in nebesi Tlakuje moč, ki znanju daje vir O barvah vseh, katere njih peresi Imajo, da prinese bitka mir. Tlakuje naj se zrak, da dal sinove Pozvízdu al' Stibógu svetemu Bo, da na klic se vsak od njih odzove, Ki dan bo zdaj v tišini svetli tu! Zavêjejo se naj med host drevesa, Med polja, ki jih ceste režejo, Po strugi od potokov vseh telesa, Kateri v rast se povezujejo! Naj jastrebu, da do višine pride, Mu dajo moč, v peresa siva ga, Tja do višin nad Glinco Al-Kahíde, Kjer Glinjina jo pot je vódila! Za hrano se je vraču zahvalíla: ''Svoboda zdaj iz mene ven žari, Je res tako, da končno sem odkrila Jo in za to ti hrano hvala ti! Poglejta me, kako sem zdaj vesela, Kot človek je v ljubezni cvetu tak', Od ognja me toplota je ogrela, Svetloba ga pregnala stran je mrak. Prekletstvo vso, ki od ljudi nabrano Po času je ga krutemu bilo, Zdaj bo pa v dar mu Svarožíču dano, Kateri ga ponesel bo v nebo, Tako, da bo vse v dobremu končano, Odprli se pogledi za oči Vsem bojo, ki iz sebe jim spoznano Bo, da ta svet se giblje, da mini. Ko tja bom šla, kjer temna pot začenja Se, vstran tako obrnita pogled, Da oster, tak' kot je, ga ne zamenja Slepote od svetlobe vidu led.'' Glej, tu ostal je trave kos ožgani, Iz žive je zelene stopnjujóč, Prek krme suh, nato v črnino dani, Prehod na tleh, kot dan prehaja v noč, Kjer noga je sem Glinjina stopíla, Ko z vračema obed je bil končan; Si na zahod pogled je obrníla, Med Kalobje in Rífnik bil je dan Njen lik, kot sta opazovala vrača Ob ognju tam, toploto daje ki Ravnini, kjer postavljena palača Ob njenem tam odhodu tu stoji. Tu sem je šla, razprla svoje rôke, Ta-levo, kjer med dvema cerkvama Je britof dan, ta-desno v smer globoke Jezêra dol bleščeče vode ga. Tu stala je, ko sonca se kočija Počasi je za hribe skrivala, Povišana njegova luna sija Na nebu ga je nadoméstila. Zapiha še Stribóga sin poslani Ji tam v obraz, da dvigne lase ji, Da plešejo, kot ogenj tam prižgani, Kateri živ od barve bolj gori. Obleko ji na trupa vse obline Potisne, da se jasno vidijo Poudárjene po Ladi veličine, Ki lepših ni zagledalo oko. Se v mislih ji celotni tok odvije Življenja ga, ko spomni se še dni, Ko jamskih vil in drugih jo odkrije Skupina not med sige kápniki, Kako so jo v naravi gor vzgojili, Kako ji bil je v temi čut razvit, Doklèr se ti pred hrupom niso skrili, Da morala je hrano si lovit Človeško, v čas svetlobe šibke mraka, Da dala ji usoda novo pot Je, da jo dni veselih doba čaka, Ko več ne bo ujeta v temi not. So našli jo 'ne magične jeseni, Na dneva luč se je navadila In bolj kot od svetlobe še pekléni Je družbe sij, ko se zavedala Od svojega telesa je mračíne, Podane ji, kot vsaki, 'd Velesa, Naravni čut kako v človeški mine In žalost, ki ga za seboj ima. Do grla not utopljêno v nemorali, Kot našli so jo jamski škrati prej, So kraji jo domači spet spoznali, Na pravo pot, do tu vodíli jo, Ko dušo so umazano oprali Ji, da sedaj kot les očiščen bo Od vlage vse, lahko se v kres zapáli, Ne bo strohnel v gnilobo vlážnato. Prisluhnila je zvoku vsakem danem Od vetra in narave drugih sil, Od brúmlarja ga nizko valovánem, Visokega od drugih še glasbil, Ki himno njej so tisti čas zapela, Ko čarov vseh osvobojena bo, Ko duša se ji bo s telesa vzela In dana bo med zvezde gor v nebo. Na koncu sluh in druge čute svoje Na svoje to usmeri, da lahko Usmeri um pod trupa ga povoje, Ga celice telesa vsake do, V kateri um se vsaki ji pojavi, Ki še živi in trda ki leži, Osamljeni, med druge dani zdravi, V vsak kos mesa, v vsak delček od kosti, V vsak del krvi, v vsak košček roževíne Je njen um šel, ga tja je spravila, V mil'jone dan, bit' eden pa ne mine, Tak' Glinja se je skoncentrirala. Mil'jonkrat vsak ji um osredotočen Pokliče k seb' tam Svarožíča ga, Kateremu je vsak obred predóčen, Ki gor jim dar Bogovom nese ga, Ko poje mu še pesem jo poznano, Ki Glinja se od plesa spomni jo Od melodij ga brúmlarja igrano V Brestrávi not in isto tudi to Ob Grabnu tam za Porevíta vode, Enako še za Rujevíta ga, Kateri da nam sredstvo do svobode, Dosežena sedaj bo Glinjina. Do vsakega ji uma klican pride, Ki v ženski si ga volji zaželi, Da zagori telo kraj Al-Kahíde, Vsak njega del, tam jamski deklici. Njegov tak' sij 'ma silo razsvetljeno, Kot sonce bolj za Kresne čas noči, Kot bombo bolj atomsko razstreljeno, Katere sij očesa oslepi. Čigavo, res, pogled je v Al-Kahído Usmêrilo, zgubilo svoj je čut, Oko, nazaj pa več ga ne dobi do Prehoda, ki po zvezdi dan bo krut, Katera križ na nebu nočnem riše, Ko velik krog zaključ' bo svojo pot; Tak močen sij, res, viden bil tu ni še, Ko Glinje trup je v ogenj bil dan not. Ko je pepel ostal od njen'ga trupa, Ga veter je, ki smer je spremenil V obratno smer, ponesel poln'ga upa Na konce vse, kjer prej se je podil, Nad Jézero, od Lade ogledalo, Kjer vlažne si jih hlape bo nabral, Na vsako trav al' pa dreves obalo, V globine not je jame od Brestráv', Ob Tratne zid, do Sotne, Prskočíne, Še preko ga nad tire Gróbelna, Po Gándežu do Rífnika višine, Od njega do Vezóvja ozkega, Čerénskih vrat prek' v stare del Voglajne, Še v druge vse, ki 'ma jih Slivnica, Med vse poti jih gozdne Turna tajne, V ravnine šir od Čreta skritega, Ovinkov do ršoških dalje zida, Do meje ga višin Kozjanskega In preko host, tja v smer od sonca vzída, Pred jézerom kjer tok Voglajna 'ma, Zapiha med vinograde rastoče, Polepša naj omamni trave vonj, Da jo hladi, če sije ji prevroče, Toplejši da mrzlôte zraku ton, Vrtinec da na vsakem svetem mesti, Da viden znak Pozvízdov bo očêm, Zapiha po prehojeni še cesti Ji vsaki po slovenskem Štajerskem, Ko še drži pepela dosti v sebi, Slovenija, nam domovina ti, Naj nese ga po vseh predelih tebi Držánih, kjer slovenski rod živi, In še naprej, po čeških in slovaških Deželah jih, moravskih, šlezijskih, Po lužiških, po poljih pomorjanskih, Po poljskih in deželah lítvovskih, Po stepah tja Rusíje, Ukrajine, Neskončih zim, gozdov Sibirije, Še prek puščav na perzijske višine, Do tropskih tja območij Indije. Zdaj Glinja je od tu osvobojena In vsak, ki njen zagledal je pogled, Ko je bila, mi draga, prehojêna Ji tukaj pot, zato ta kraj je svet. Ostal le zrak od njenega telesa Je, razgrajen je na prvine bil, Od prv'ga ne, ne drugega očesa Zaznan več ni, na videz se je skril. A kakor ta tu zgodba njena pravi, Kar čut zazna, resnično to res ni, Ni bližje um, ne pamet ji predstavi, Do prave te je res resničnosti. A duša ji bo večno tu ostala, Ostala bo na nebu, vmes, na tleh, V podzemlju še, tam kjer bila je mala, Na vsakemu križišču 'zmed poteh. Bogovom naj bo dana večna slava, Ki risali so Glinji slavno pot, Naj slavljena resnica ti, narava, Bo, prek' dežel slovanskih vsepovsod! Svobode pot neskončna, nedognana, Spoznana je v usodi nje bila, V treh tisočih, treh stotih verzih dana Tridêsetih še tu prepévana. V svetlobo se med mrakom je prižgala, Svetloba ta naj sveti zdaj naprej, Da znanje bo ljudem po svetu dala, Bo svétila 'zmed teme mraka vej. To pesem je o Glinji, draga vila; Hvaležen sem, da dala si mi moč, Da pesem ta do konca se odvila Je in za glas je spev vsak bil mogoč! Zdaj roko daj mi, da jo ustne moje Poljubijo, se ti zahvalijo, Ker brez moči posvéčene je tvoje, Ne mogel bi zapeti pesem to.

Zxaegz