zjutraj se skoraj pobožno 

pogledam v ogledalo

in se znova počasi odpiram

za čakanje na dan

ko pljusknem čas

v katerega moram verjeti

da me prenese 

skozi prostor

ali strmoglavi 

dokončno v mene

v cilj niča

zato postanem pozoren

na besede

v njih lahko ločim

svetlobo od teme

in iz svetlobe

seciram barve

v igri prepoznati

katera niansa pivna roso

katera obrobi senco

in katera se odbije

v prepoznavanje

mojega telesa

iz ene same

dimenzije zvoka

še za nekaj poti

da so

da so poti v skorji

ki jo odluščim

in odložim previdno

prepoznano z nečem novim

kjer lahko v popolni goloti

lačno in zapeljivo

zadiši

ko skesano sežem

po deležih

ki še niso bili

nikoli moji

in mi objemi 

kakor koraki

štejejo 

prevaro minevanja

ko v meni

neme samotne ptice selivke

brez želje vrnitve

zapustijo

hladno nebo

Milan Žniderič - Jošt Š.