Dedinja
Kdo pravi, da ni več matere,
občutim jo v divji breskvi,
ko sladkoba zagreni,
slutim v krošnjah trepetlike,
šum listja je kot hrepenenje,
razparano v žalne trakove
za povešene roke,
z žulji na željah,
ki so ji obarvali oči.
Vonj skope sreče
oblizuje moj korak,
več ni smela vzeti
po ljubezni v prangerju,
njegova zapuščina sem
in dedinja spokorniške obleke,
ne nosim je,
gola jemljem in dajem,
brez sramu,
odpuščam.
Kad razgolimo dušu onda i opraštamo!!! Sjajna pesma Irena!
Lp Milena
Zelo lepo Irena in gane globoko.
Lp, Igor
Hvala, Milena in hvala Igor
razgaljena pošiljam pozdrav
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 14. 09. 2015 ob 13:47
- Prebrano 724 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 444.3
- Število ocen: 19