IN VINO VERITAS

 


Bio je star kao stijena. Naslonjen na štap, na zadnje zrake sunca, na osmijeh i odraz nekog opipljivog zadovoljstva, u trenu me je izbacio iz sumaglice, one koju duša ponekad sniva, razbio monotoniju, izravnao mi bore na čelu.Prihvatio sam njegove uvjete – pristao prespavati u toj maloj sobi. - Nema joj ravne na Jadranu, govorio je. Dio mene se složio s njegovom tvrdnjom. Drugi dio nije razumio zašto se, dok se kroz noć grohotom smijao, poput mjesečine sjajilo njegovo lice. Ali sam se snazi vina konzumirajući ga zajedno sa blagosti njegovih bajki o morskim sirenama, sa glazbom i plesom čašâ, prepustio do iznemoglosti.
Ljeto je bilo na izmaku i bijele su biste anđelâ i nekih bića od alabastera, sa obje strane skalina kojima se stizalo do sobe, nečujno i bistro suzile. To su moje suze… iz tvrdog kamena, pisalo je u djedovim očima.
San te noći bijaše nedostižan. Možda se s druge strane uma zibalo more, možda su se na vjetru ljuljale grane borova jer igra sjenâ je plela priviđenja nejasnih figura. Neke su zastajale, ostajale na meni, imale su ljepljivost, mekoću i nježnost usana koje prvi put čeznu za dodirom.
More je disalo jedva čujnim uzdasima i jednu sam sjenku otkopčavao tiho da je u dijapazonu mogućeg ne izbrišem. Nije se otimala kao da je znala da je u meni zanoćio njezin princ na bijelom konju, pa se sada prikrada iza morskih stijena poslije sumraka. Drugi (princ) u meni osmjehnuo se munjom iz nataloženih slojeva na večernjem obzoru. Onda sam čuo kako biste zbog straha od grmljavine nečujno u kuću ulaze kroz zidove, kroz prozore, kroz vrata.
Šušteći nečija je haljina u sobnom sumračju klizila niz tijelo koje nije moglo sebi odoljeti… koje mi se primicalo kao uzdah, sluđen od želje i napregnutosti.
Jedan moj dvojnik imao je svog dvojnika koji je pisao pjesmu o velikoj noći naslonjenoj na nevidljive brežuljke dok nije zalutao. Ostao sam sām s nemirom nimfe... otiskujući se plovio do površine njezina tijela. Glatkog kao nektar.
Izjutra, koračao sam kao jesen rumenim poljima. Bez glasa. Zastajao sam nad kapljicama jutarnje rose. Kroz tišinu se čuo starčev glas: Dođi i sljedećeg ljeta…
Okrenuo sam se. I mahnuo još jednom.
Stajao je naslonjen na štap, na prve jutarnje zrake sunca. Nasmijan. I sam.

mirkopopovic

Mikailo m.z.

Poslano:
14. 09. 2015 ob 05:53

Jako lep tekst.

Zastavica

Stella de la Cruz

Poslano:
14. 09. 2015 ob 11:01

Dva puta pročitala...morala sam...prelepa je priča...slatka i opija baš kao i vino! Lp.

Stella

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
14. 09. 2015 ob 15:14

Mikailo, tvoj mi utisak govori da ti se zahvalim. Živio...! I budi pozdravljen.

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
14. 09. 2015 ob 15:15

Draga Stella, hvala na komentaru, samo... nemoj predozirati. Veoma me raduju i znače tvoje riječi.

Lp

Zastavica

saraivor

Poslano:
14. 09. 2015 ob 18:39

Vrlo lijepo.

lp

Zastavica

Stella de la Cruz

Poslano:
14. 09. 2015 ob 18:44

Hehehe,hvala na brizi neću...doziraću oprezno... ;)

Lp Stella

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
14. 09. 2015 ob 21:30

Hvala, saraivor, na čitanju i javljanju. Lijepi pozdrav:)

Zastavica

Milen Šelmić

Poslano:
15. 09. 2015 ob 00:46

Prozne lirske bisere Mirka Popovića čitam sa osobitim zadovoljstvom. Mera poetike, sadržana u njima taman je onoliko potrebna i dovoljna, da naglasi emotivni naboj, koji je veoma primetan, i pored toga što naracija "pokušava" da ga prikrije. Posebnu vrednost daje kristalno jasna i precizno artikulisana rečenica, koja čitavom iskazu daje s jedne strane samouveren, a s druge nostalgičan, ali ne i prepatetičan ton. Pitanje mere, odnosno uzajamnog prožimanja i korelacije 3E - ekspresije, emocije i estetike, ovde je rešeno na najbolji moguć način. I to je ono što, uz očito izuzetan pripovedački talenat, krasi ove male literarne dragulje koje nam poklanja Mirko Popović.

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
15. 09. 2015 ob 13:11

Najljepše zahvaljujem, Milen.

Veliko je zadovoljstvo pročitati ovakav prikaz.

Želim ti nova i trajna nadahnuća u stvaranju poezije koja s kvalitetnim dometima zadivljuje.

Lijep pozdrav iz Sarajeva!

Zastavica

Franci Novak

Poslano:
18. 09. 2015 ob 13:48
Spremenjeno:
18. 09. 2015 ob 13:48

Narativni okvir tega lirično-proznega zapisa pripoveduje o starcu, katerega nočne sanje podoživlja pripovedovalec, opit s starčevim vinom in njegovimi pripovedkami; »zgodba« se končuje z izčiščeno, skoraj »prozno« poanto. A znotraj tega pripovednega okvira se zgodi živahna noč pretapljanja in prežemanja svetov, polna liričnih opisov prividnih, sanjskih bitij. Pripovedovalčev jaz se v sanjah pomnoži v številne »jaze«, razpade na dvojnike (ki imajo svoje dvojnike), zunanjost (morja) vdre v notranjost (telesa), notranjost postane zunanjost (»Ostao sam sām s nemirom nimfe... otiskujući se plovio do površine njezina tijela«), prostor sanj je nabit s totalno bližino erosa, pa tudi smrti (»Jedan moj dvojnik imao je svog dvojnika koji je pisao pjesmu o velikoj noći naslonjenoj na nevidljive brežuljke«).
Izredno sugestiven zapis, ob katerem se sprašujemo, kaj sploh je naš »jaz«, je res nekaj tako nespremenljivega in gotovega, kot bi si želeli?

lp
Franci


Zastavica

Franci Novak

Poslano:
18. 09. 2015 ob 13:52
Spremenjeno:
18. 09. 2015 ob 13:54

Še prevod:

IN VINO VERITAS

Poletje se je iztekalo, bela poprsja angelov in nekih bitij iz alabastra so se neslišno in bistro solzila na obeh straneh kamnitih stopnic, po katerih se je prišlo do sobe. To so moje solze ... iz čvrstega kamna, je pisalo v dedovih očeh.
Sanje te noči so bile neoprijemljive. Mogoče se je z druge strani uma zibalo morje, mogoče so se v vetru gugale veje borov, ker je igra senc pletla privide nejasnih figur. Nekatere so se ustavljale, ostajale na meni, imele so lepljivost, mehkobo in nežnost ustnic, ki koprnijo za prvim dotikom.
Morje je dihalo s komaj slišnimi vzdihi in eno od senc sem odpenjal tiho, da je ne izbrišem iz obsega mogočega. Ni se upirala, kot da je vedela, da je v meni prenočil njen princ na belem konju, pa se zdaj tihotapi izza morskih pečin ob somraku. Drugi (princ) v meni se je nasmehnil s strelo, ki je prišla iz plasti, naloženih na večernem obzorju. Potem sem slišal, kako poprsja zaradi strahu pred grmenjem neslišno vstopajo skozi zidove, skozi okna, skozi vrata. 
V poltemi sobe je neka ženska obleka s šuštenjem drsela ob telesu, ki se ni moglo upreti samemu sebi ... ki se mi je približevalo kot vzdih, vročičen od želje in napetosti. 
Eden mojih dvojnikov je imel svojega dvojnika, ki je pisal pesem o veliki noči, naslonjeni na nevidne griče, dokler se ni izgubil. Ostal sem sam z nemirom nimfe ... odrivajoč se sem splaval do površine njenega telesa. Gladkega kot nektar.
Zjutraj sem hodil po poljih, rumenih kot jesen. Skozi tišino sem slišal starčev glas: Pridi tudi naslednje poletje ...
Ozrl sem se. In še enkrat pomahal.
Stal je naslonjen na palico, na prve jutranje žarke. Nasmejan. In sam.


Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
18. 09. 2015 ob 14:24

Hvala, Franci, na poklonu, na izdvojenoj i podcrtanoj proznoj crtici. Radost je vidjeti takve pohvale. Također hvala na prijevodu. Čast mi je.

Srdačno vas pozdravljam:)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

mirkopopovic
Napisal/a: mirkopopovic

Pesmi

  • 13. 09. 2015 ob 23:27
  • Prebrano 976 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 360
  • Število ocen: 17

Zastavica