Razsuvala sem se
v pretekliku Ker besede niso
požrle sedanjosti Sem se razbila
kot škaf dežja (če škaf sploh
ima koščke) Kot korenina
sem prerasla samo sebe in zdaj
sem samo še plevel v sedanjiku
jezik ki je pozabil biti izgovorjen
nekdo ki se ne spomni kaj
je počel lansko leto za rojstni
dan - muha se igra lovca in nato
pogine v času kot vsak kamen
položen v usta - in če ljudje
v kaj verjamejo je to nepredstavljivo
izbris krivde ali brezno ki golta
duše brez dna Vsi smo izredno
temni ko čakamo ali se pretvarjamo
da se poznamo ko se razsuvamo
Samo takrat smo tukaj in ne
nekje zadaj kjer si gradimo vesolja
po lastni meri z balkonom
cvetlicami rožnatega odtenka in
sinovi ki ljubijo Ljubimo se toliko
kot se vidimo
in zato ne gledam
veliko

Helena Zemljič (MalaSenca)