Tudi sam pogosto mlatim

prazno slamo

in nisem edini

tam je kaplan

                lokalni ginekolog

                               pa ravnateljica

v nosnice se zažirajo

odvečni organizmi

nepotrebni drobci

brez polnila

in so strehe bele

rože rumene

ter listi rjavi

(če sploh so)

vrteča lesena prikazen

pa še kar pleše

v ritmu

tišine

očesna zrkla

nepremično strmijo predse

in opazujejo

veličino niča

                nihilizma

                               praznine

v takšnih trenutkih

se v možgane

zakadijo podobe

iz grozljivk wesa cravena

ura je odbila polnoč

špranja na sosednjem bregu

je pogoltnila svetlobo

medtem pa

vesela druščina

še kar zamolklo udarja

in brez vprašanja

sledi

Aleš Jelenko