Nisem
Nisem tebe sadila,
roža nepokretna.
Nisem božala prsti,
da bi uspavala nemir in rast.
Nisem tebi dala piti
iz matere polovice obraza,
nisi moj otrok,
nisi hči vetrovnega jeka.
Glasno zavpij,
širokih ust
povabi v boj,
počisti orožje,
ki si ga zaznamovala
že pred rojstvom.
Zavrti dlani svojega plašča
in sleci srajco zanj,
ki zakopan do prsi,
s ptico na glavi
kljuva boga,
in moli k tebi,
prešuštnica miru.
Pesem, iz katere pronica(jo) podzavesti, ki jih nočemo priznati za svoje ... vsaj meni se je tako prebrala. S ponavljanjem stopnjuje zanikanje in s klici odtrga vezi, pogumna, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 03. 09. 2015 ob 19:32
- Prebrano 685 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 370.27
- Število ocen: 13