Vsa jutra so si podobna.
Toda ne tako kot trikotniki,
saj nimajo kotov in stranic.
Podobna so si po tem,
kako zaboli rama.
Kako jim ni treba delati načrtov,
saj se jih tako ali tako ne bi držala.
Po tem, kako so skoraj slepa,
a ne zaslepljena.
Podobna so si po tem,
da ne potrebujejo več budilke,
saj jih zbudi ščemenje:
treba je iti odtočit.
Si splakniti ustno votlino
in sanje ter pretegniti ude.
In potem še malo poležati.
Zaspati ne morejo več
zaradi naraščajočega hrupa
z dvorišč in bližnje avtoceste.
Niso si podobna kot dvojčki,
saj (še) nimajo obrazov.
Imajo samo krakanje vran
in podobne občutke
kot listi papirja na pisalni mizi,
ki potrpežljivo čakajo.
Čakajo in nikoli
ne ostanejo prazni.
Ampak takrat jutra že izgubijo
svoje pošteno ime.

modricvet