prekleta ti ljubezen, da izpila si mi moč!

ihtečega pustila me na smrt izkrvaveti,

opekla si mi dušo, ti razžárjen premog žgoč,

zdaj mogel bi naposled mirno leči in umreti

in sanjati te vekomaj in z roko v roki s tabo

hodíti vse življenje in užiti ga do kraja,

ko ves bi svet nekoč odšel – in midva z njim – v pozabo,

a kruta je resničnost, ki mi tu in zdaj ostaja:

izjokal sem vse solze in izkusil vse pasti,

odtaval sem predaleč, da več ni poti nazaj ...

ko vsega pòtnega me nočna mora prebudi,

oči, prej oslepljene, le spregledale so zdaj,

da vsak me dan brez tebe do neskončnosti boli,

da célo že življenje sem v kletko to zaprt;

ko tečejo mi ure za zapahi nemoči,

zavem se, da že z rojstvom smo obsojeni na smrt ...

Maglorfin