Ne zameri Zoe toda zapuščam te

Dolgočasna si že s temi pesmimi o bolečini in njemu

Preganjaš me

In kot lažni misijonar poganom

Ponavljaš prazno molitev v katero še sama ne verjameš:

Da se ne morem in ne smem dotakniti s telesom

Tistega kar se ni dotaknilo moje duše

Ti mala poganska duša v meni

Razglašaš me za kurbo

Celo le zaradi misli o nekom ki ni on

Ti pa se kurbaš sama s seboj in poezijo

In lažeš da si ljubljena in da ljubiš:

Ne moreš ljubiti svoje bolečine

Zapuščam te Zoe

Jaz nisem vernik religije odrekanj in žrtvovanj

Moje telo je bazilika brez križa

(na katerega se ti bučno razpenjaš

da bi postala Bog v poeziji)

Pogansko svetišče strasti

Z dvema zvonovoma in kropilnico

Pusti me

Da s pravim imenom imenujem tistega

Ki ga ti pokristjanjuješ v ljubezen

A je le iluzija o Bogu

Do katerega nisi prišla s pesmimi

(ni te ljubil)

Misijonarka

Zapuščam te

Moji bogovi hodijo po zemlji

Zemlja zemlji

Do moje poslednje grude

Grem zdaj Zoe (od roke do roke)

Ti pa

Ostani vernik in veruj v (ne)mogoč raj

In v prah mene zdrobljene

Ne vrisuj pesmi o ljubezni

Pekel ni za pesnice

&

Moje ubogo telo

Nena

Bazilika moja

Ne verjamem ti (da ne veruješ)

In da boš zmogla

In molim:

Oprosti ji Bog Poezije

Ne ve kaj dela

Iz obupa nad njim ...

Marko Skok - Mezopotamsky