TRETJI SPEV: UVIDEVANJE PRVO POGLAVJE Kočija tam brzi po cest' zelena, Kjer Celje se v Tehárje prelevi, Izdaji kjer pomínka je zgrajena, Naprej poda po smeri se luči. Not Glinja je med borci utesnjena, Kot njen je um do časa, ki sledi, Bila jim za nagrado dodeljena Je, žrtev, ki jo zmagoval'c dobi. Najraje bi, kot kip na obelisku, Pred vsem seboj podala kretnjo rok, V ovinku pa jo strese glas po blisku, Ko dal signal za dež njegov je bog, Ki meglo je od Zore mlade zbrano, Ki zbrane njih pred škifi zmer' svari, Za svojo moč oblakov silo dano Tak' spremenil, da vodo vsak spusti. Začne že dež, naliv, kot izpod tuša, Gozdove in zelene travnike Ter polja, ki jim vladala je suša, Umivati, kot vap jih blatnike; Ter ceste in betonaste zidove, Enako še sivine mrtvih mest, Kot čistijo služabniki domove, Ki brez preprek do njih ne najdeš cest. Ko njim bi slo, katerim je dodana, Opralo tak', tak' Glinja si želi, Da bo po njih med hoste tja peljána, Kjer trave rast po zraku že diši. A drugo jim, to kmalu je spoznala, Perunova predstava v vlagi vsa Je v dolgi rok, v rešitev nje, oprala, Kolesa ko so Glinc' se bližala. Še zmago ni bilo slavit' jim dano, Ni vrat gostiln odprtih takšnih ur Še v Péšniku, kjer dosti jih je zbrano, Ki pravijo kristjani mu Šentjur. Oblačnost je vso jutro zatemnilo, Ni tema b'la takoj presekana; Kot v srcu njej je duše solz' tam lilo, Kjer je prelaz od brega Čátrov'ga. Če ni v narav' pa v mislih se zjasnilo Je kmalu njej, ko mimo jezera Se peljejo, ko kombi zapustilo Je prvih par voznikov v čast dežjá. V Cerovcu par, še par na pot' v Dobrino, Jih vedno manj je, ko se bližajo Do Žamerka, med ozkih cest dolino, Ko le voznik ostal je sam še z njo. Bi kombi cel, prizna si, ne zdržala, Da s silo jo raztrgajo, kot prej Čefurjev roj, ko dal je Pripegála, Da dan obrat usode te bo njej. A enega z lahkoto vsrka vase, Jih vajena je še iz prejšnjih dni, Ko dano moč si zgubljala je v čase, Na hrbtu, ki mu mar podlage ni. Prispela sta do stare tja kapele, Da kombi lahk' je skril iz ceste se; Pa kaplje spet od megle so privzele Obliko si, počas' jo sonce žre. Not v sobo jo olajšano povleče, Odpre predal, ji vrečko malo da Vršákov, gor kristalčke tak' svetleče Pogleda, da oko j' v omamo da, Ji rizle še da in lahkotno pravi: ''Na, tu 'maš, zvij, en štift, ne, raje dva! Kot Bušu bolj, se lušta mi po travi, Po nafti iz bregov kraj Evfrata.'' Tak' Glinja mu ponižno tam prikima, Raztrga vrh, še cigareta dva, Zdrobi jih, saj tak' močne nož še nima Ostrine, kot vsak noht jo nje ima, Vse v prah in ga s tobakom zmeša zraven, Še filter iz kartona naredi, Da v njega vpne si rizlo, v stožec raven Je štift že zvit, enako ponovi. Da prvi ni, ki štift bi njemu zvila, Je kmalu on, ki gleda jo, spoznal, Mu en'ga da, kot vodo borcu vila, Ta vzel ga je in Bogom v čast prižgal. Sta prvi štift in drug'ga še skadila, Da kmalu ju zadane tak' močnó, Da nista nič naprej še govorila, On ulégel se je sam' še v posteljo. Ko vid', da spi, tam Glinja se zasmeje, Besede te si v mislih govori: ''Kot ôtrok spi, ki prej je branil meje Od naroda ter sveti Slivnici; Ki je v posmeh jih škifov bilk nešteto Po hostnih teh tu jasah bil sadil, Po njih mu manj kot pol je vedno vzeto Bilo, da mlad se vsak je veselil; Sedaj pa je po bojih tak' utrujen, Da mene si ne more še uzet, Ki sem bila mu kot pokal ponujen. Kako je stan od ženske lahk' preklet!'' Si misli in naprej še premišljuje, Zakaj bi sploh potem še tu bila, Kot pot naprej v postaj' da pričakuje, A kam ji pot je ta namenjena? Pa misli že takoj ji sklep zalije, Lesičnega se spet je spomnila, Da njemu bi jo dal, ki vreden ni je, Verjetno tja popoldne se poda. To Glinja ni hotela dopustiti, Zato je tam u sobi sklenila, Da mora ven od tukaj hit' oditi, Da zgodba se ne vrne žalostna. Zagleda tam debelo jo ob steni Konoplje za dva prsta palico, So kmalu jo pográb'li prsti njeni, Da okno z njo odprla tam si bo. Tako nar'dí, iz hiše ven pobegne, Po mokri tja ji travi do poti, Ki po dolin' se vije ozki, v breg ne, A varno se po njej ji it ne zdi. Takoj jo lahk' vozeči mim' zaznajo, Med krov dreves tam ona se poda, Naj čuti jo, ki večjo moč imajo Spet od ljudi, popeljejo do tja, Kjer, spomni se, Zakájlibor je v Hrastju, Poleti sliv tak' destilacija, Pozimi pa še zadnjih v perja rastju Moči, da mast nar'di se Velesa. Tam varna bo, nihče zdaj tja ne pride, Ji misel v cilj veseli že hiti. Medtem pa zmer' bolj v hosto not zaide In trave trud jo tam še dohiti. Usede se pod hrast, da odpočije Si ude vse pobranih energij. A spanca jo odeja hit' pokrije, Pod hrastom tam na vlažnih tleh zaspi. Se vekam še po sili mal' upira, Planira, da naprej bo dala pot, A misli čist ji položaj umira, Da ne zave se optimizma zmot. Kjer hrast močán si širi korenine, V gozdovih tam nekje na sredi Brod', Tam Glinja spi in sanja čas, ko mine Jo spanec ta ter nadaljuje pot. DRUGO POGLAVJE Med gozdnimi potočki, njih izviri, Med praprotjo, grmovjem, bilkami, Kjer ptičji glas ti vsak nemir pomíri, Kot veter te poboža blaženi, Kjer sonca vsak se žarek skoncentrira, Da pravo ga do tebe vodi moč, Kjer zemlje vonj vso žalost ti pobira, Kjer plešejo rusalke, ko je noč, Sprehaja se en gozdni mož zakleti, Hitreje kot še srnica hiti, Ga more vonj kar volka ne ujeti, Bolj ostre ga od orla so oči. Kar dajejo gozdov vrline mira, To njemu ni na svetu dano tu, Se brez mirú na vse strani ozira, Da ne bi strah preblizu prišel mu. Med Vrésjami tako se tam potika, Ko mimo treh nasadov prihiti, Kjer hrasta ga mogočnega je slika, Zagleda jo, ki v vznožju ga leži. Tak' lepa je, kot ena gozdna vila, Utrujena od plesa, se mu zdi; Zakaj se je tu speča tak' razkrila, Da vidi se, le to mu jasno ni. Še palico tam v roki 'ma držečo, Kot da bi šla med vrte tu dreves Iskat si mir za dušo ven bežečo, Si mislil ni, da to bilo bi res. Tak' lepa bit ne more ena vila, Ne more tak' meséno ven žaret. To ženska je, ki tu se je zgubila, In on želi sedaj si jo požret'. A tukaj ni čist varno pred ostalim' Živalim in ljudem, ki hod'jo zdaj, Da vzeli bi življenje lahk' živalim, Skrivnostni al' izbran nasadov kraj, Ki sonca moč in skritost usklajuje Ter z lego to, kjer voda blizu je, Vse troje to molitve dopolnjuje, Ki z ognjem do Bogov podajo se. Povezne jo čez eno svojo ramo, Odnese jo, korake dela tak' V dolžino, kot ljudje jih še ne znamo, Na enkrat ne, le kakor trokorak. Podrta vsa jih debla preskakuje Trohneča in, ki kal pognala so, V Zakájlibor tja kmalu pripotuje, Ob kraj za kres na tla položi jo. Že drva gor postavlja na kurišče, Že palico ob pal'co v rokah 'ma, Da ogenj mu podalo bo torišče, Ki kresu ga nato za hrano da. In ta bo dal jo njemu, pričakuje, In kmalu res je ognja kres prižgan, Že kmalu gor se ogenj v zrak dviguje, Da daleč je okoli prepoznan. Se gozdnemu cedijo možu sline, Ko gleda kaj na ognju si prižge, Al' lepe te na hrani mu obline, Simetrične a hkrati divje še. Jo prime tak' in dvigne kvišku celo, Kot Divom jim daritev svečenik, Kot perzijsko nevesto je veselo Pred vojsko si kozakov je vodník. A vreči jo na ogenj nezavestno Mu dano ni, njegov se gospodar Pojavil je v Zakájlibora mesto, Prekine glas ga močen kot udar: ''Si hočeš dlje prekletstvo še držati, Ko bil si sem kot gozdni mož preklet, Ker s svojo si pojavo jel lagati, Da ti verjel je skoraj celi svet. Umazal čast si za svobodo borcev, Zločincev sin, užitkov od prevzet, Ko dvignjen bil od sluzastih govorcev V višave si, ko moral si umret; Boš, hlapec, zdaj usodo duše svoje Še globlje dal, ko bil bi njo zažgal? Takoj jo daj v mehkobo trave moje!'' In gozdni mož ukaz je spoštoval. Ta glas groméč končal je Glinje spanje, Da lepe te odpre počas' oči, Obrne vrat, pogleda, kje ji stanje Je novo zdaj, ji dolgo jasno ni. A vid ji znan do misli kraj predstavi, Še vedno pa ji znane niso te Postave, ki ob nje stojijo v travi, Da niso to ljudje, se le zave. Postavo tam zagleda moško eno, Ki zlati lok ob sebi si drži, Ter v modro in rdeč' odeto ženo, Katere bled obraz se ji smeji, Pa zraven še je en podoben škratu, Ki kaže strah poraščen mu obraz, Ob njem pa kres se sveti v ognja zlatu, Ko se zbudi tam Glinja tisti čas. Ji reče on, ki lok drži tam zlati: ''Oprosti, o, za moj'ga hlapca ti, Hotel te je Bogovom žrtvovati, Ker ni spoznal, kako že v temu si. To moja pa je spremljevalka, Slava, Ki sama se ti bo predstavila. Kaj, Glinja, te spustiti ne narava Še hoče, da si v host' počivala?'' Mu Glinja da vprašanje prebujena: ''Me veseli, a mi povej še to, kako bila sem sem gor prinesèna, kdo sploh si ti, to prosim te lepo!'' ''Ki prej je bil vladar od te dežele, Slavonije in še Dalmacije, Od Bosne in od Raške, pripojene Še starih gor teh Makedonije, Je zdaj preklet v ponovnem si življenju, Da gozdni mož je tu okol' hodeč, Je nje bil vzrok premnogemu trpljenju, Ta tvoj je vonj zaznal po host' dišeč. Te sem je gor, kot si si, ja, želela, Prinesel, da bi ogenj te ogrel, V Zakájlibor,'' novica ji vesela Je v misel šla, ko on jo j' ji raz'del. Odgovor on naprej tak nadaljuje: ''Jaz sem pa bit junaških krajev teh, Ki zrasel sem iz sil od družbe nuje, Ki je okol' od bilk rastišča tleh. Pregnali so kristjani žar Bogovom, Dobroto vso je vzel ljudem denar, Zavist in sla je dala moč okovom, Da hlapec je postal si gospodar. Hotele so naivne temne sile So v hlapca si mi dušo spremenit, A bitko to so v večnosti zgubile, Kot Nemci tam pred Volge širni zid. Iz njihovih ogabnih sem urókov Si lok ta zlat, tetivo z energij Napravil, ščit z lesá brezupnih stókov In kopje, ki nazaj u njih leti. Sem naučil z dreves se pesmi brati, Jih osemnajst, povedal ti jih bom, Ki mogle so po tisočih ostati Še letih tu med bukev, hrastov tlom. Te pesmi znam, človekom nepoznane: Ta-prva je pomoč, ki da se ti V kar hudega so rane ti zadane, V nezmožnosti in v vsaki žalosti. Ta-drugo znam, ki morajo jo peti Ljudje, ki bo pozdrav'la vsako bol, Ko si jo ti v neznanju zmožni vzeti So, ko se čas vrti po seb' okol'. Ta-tretjo znam, če pride kdaj potreba, Uroka, da sovrage zaduši; Ko pôjem jo, kot ubíje sad pozeba Enako njih ostrina se zgubi. Četrto znam, če mi ljudje v okove Zapestje in vse ude vklénejo, Ta pesem bo svobode dala nove, Vse prstane verige strgajo. Še peto znam, ko vidim jih strelíce, Ustréljene tak' od sovražnika, Ustavim jih, hitrejše kakor ptice Četudi so, če vid mi jih spozna. Še šesto znam, če mi čarovnik jezni Na mokro run mi korenino bi Prekletstvo dal, na čelu mu bolezni Njegovem svet' se žar, k' jih b' dal menì. Še sedmo znam, če streha bi se vnela, Ki dviga se nad sedeži klopi, Ognjena moč bi silo takšno 'mela, Kot še nikol', premagal jaz jo bi. Še osmo znam, vsem peti dovoljeno, Za dobro njih, če dobro znajo jo; Sovraštvo med prijatelji vrojêno Lahk' pomirim, s to lepo pesmijo. Deveto znam, da rešim si vozilo, Ki nosi me, da varne ceste so, Da, k' čakajo, se vseh bo izognílo, Pripravljeni, da me kaznujejo. Deseto znam, ko po večernem zraku Se cóprnic igrá in leta roj, V uroka ga pomaham znanem znaku, Da vse domov se vrnejo v pokôj. Enajsto znam, ko jih továr'še moje Na boj peljám, da so zaščiteni, Ko grejo v boj in zapustijo boje, Varuje jih pred strupom, ranami. Dvanajsto znam, če vidim kje viseti Na veji gor tak' mrtvo truplo že, Napišem jo, kot verzi so zapeti, In truplo to mi govorit' začne. Trinajsto znam, ko novo jaz rojeno Tam v zibelki ugledam detece; V življenju mu nič slabega storjeno Ne bo in sreč bo manjkalo mu ne. Štir'nájsto znam, če rabil bi množino, Ki jo močí imajo od ljudi; Poznam Bogov naravo jo edino, Nikomur brez spoznanja znana ni. Petnajsto znam, jo peto od vodnikov, Ki Zori jo za slavo pojejo, Bogov jih moč in znanje svečenikov Iz starih dni si v zdaj prikličejo. Šestnajsto znam, da sládkost in ljubezen Od ženske bi od trdega srcá Dobil, srcé in um ji prej oprézen Obrnem z njo, da več se ne pozna. Sed'mnájsto znam, da deklica boječa Pogledala bo mojih žar oči, Postala bi ji druga misel ječa, Kot ena le, da k meni prileti. Os'mnájsto znam, ki ti ne bom jo právil, Ker ženski jo nobeni ne povem.'' Do trde skor' jo Glinjo je pripravil, Ko slišala je tok besedam tem. Se Glinja le dol na kolena spravi; Da zadnje ni povedal, ona to Spoštuje, čut', da duša se ji zdravi, Kot čuti pes, kar misli pravijo. Je tudi kres pokazal spoštovanje, V žerjavico si toplo moč je skril, Zakájlibor še takšno kresovanje Nikoli prej pri sebi ni užil. TRETJE POGLAVJE Na nebu tam nad Žusma gradom leta En jastreb sam neba ga gospodar, Ne bo nikol' oblast svobode vzeta Mu, ki mu bit kot grozdja slad je dar; Pogled nikol' do sonca on ne dviga, Še sebe ne, kot da mu uk je znan, Podoba le na tleh njegova briga Je, da ne bo prehitro prepoznan; On vidi vse, kar se pod njim dogaja, Če zmanjka grm, pozornost mu dobi, Kot lovca, ki po hostah se sprehaja, Drugačen lik mu pade 'koj v oči. Kako da ne opazil bi gorenje, Ki šlo je v žar, ki tiho še gori, Tam v Hrastju, ki nad njim mu je letênje, Ušlo očem njegovim ostrim bi? Je videl, ja, v doline potovanje Od Slave in od Glinje lepe je, Še hlapca, ki zakleto ga je stanje, Ter njega, ki zdaj gospodar mu je. Ko makadàm se je v asfált pretvoril, Kjer njihova v dolino vodi pot, Je Slave glas tam Glinjo nagovóril, Tak' nežno glas, sinice zjutraj kot: ''Mi roko ti, o, Glinja, le zagrabi, Da slišala boš mene praviti,'' Prijazno jo tak' Slava tam povabi In Glinja 'koj ji želji ugodi. Do malega kozolca pot jih vodi, Do ceste so v dolino že prišlí, Da varno je, on z lokom tak' presodi, Da avta jih hitrost ne doleti. Kam smer ima Drobínskega potoka, Odpravijo naprej po cesti se, Kot da je vse posledica od vzroka, Ki vzela jih pod svoje krilo je. Pa Slava se tam Glinji ji predstavi: ''Sedaj že veš, mi Slava je ime, Njegova sem po svoji vsej naravi, Ki krajev teh značilnost njemu gre. Moj dar je čast, največja ženska sila, Ki vsak jo čas brez meje bo priznal, Ki mnogo let jo vsaka bi gradila, A v nič takoj bi vsak jo črt pognal. Z razumom me ni moč le razumeti, A ženske smo nad tem postavljene, Naravo me to moramo sprejeti, Ki silo da življenju, da se vžge. Je Mókoša, boginja, moja mati In v krajih teh sem njena zvesta hči, Kdor mene bi tu hôtel že spoznati, Bi moral trn raztrgat' mu oči. A dost' ni to pasivno le dejanje, Aktivni bi momênt jih moral bit', Je jasno, da so vsemogoče sanje, Če v sanjah njih si stan bi bil odkrit. Razumi me narobe ne, mladenka, Besed je teh kot moje biti stvar, Pozorno glej vir vsakega odtenka, Višina naj detajl ti ne pokvar'.'' Pripravljena je Glinja po prestanem Že vsem, da nje zdaj dušo že spozna, Ji potrdi in vpraša v umu ranem, Vprašanje ji po tej zadevi da. Besede ji tak' Slava njej visoke Nameni, ki jih slišati želi, Je Glinje sluh podal se v ga globoke Globine tja, ko ona govori: ''Poslušaj me, mladenka ti, pozorno, Povem ti zdaj, kak' duša me spozna: Le jaz bila sem, jaz, pred vsem, kar stvórno Bilo je, ko začetek čas ima. Imena so mi mnoga tak' podana, A moj je duh nad vsemi temi dan, Nad rojstvom in nad smrtjo sem izbrana, Nad vsaki lik spremembe že poznan. Je stvarnost moč po men' izhajajoče, Obstaja ne, a nima neobstój, A tudi bit' oboje ni mogoče, Obstaja skoz', ni mej za njen razvoj; Uniči jo lahko le sveto znanje, Brezmejno, tak', da ne obstaja ta, A če je ni, ni stvarno možno stanje, Je protislòv', č' oboje bi bila. Ta stvarnost po naravi se poraja, Toplota ko iz ognja dviga se, Ko žarek vroč od sonca sem prihaja, Ko hladen tak od lune pride že. V globokem snu ko duš usoda zgine, Tako se te na koncu zdrúž'jo v čas, Usode moč, vse duše, čas, ki mine, So združeni v enotno stvarnost mas. Ko združena sem z bistvom svoje biti, Takràt sem vzrok za vse na svetu tu; Slabost ima pa bistvo to, da skriti Me moč ima, ki vir predstavljam mu. Ta stvarnost se na dela dva razdvaja, Ta-prvi me zakriva, drugi ne, Ta-prvi tak' ustvarja, osvobaja Ta-drugi pa, sem skupaj vzrok za vse. Poznana po neštetih je imenih, Enako kot število je ljudi, Spoznana po dejanjih je iskrenih, Ko dobro kot izvor pred njim' stoji.'' Ni dolga več v razum ji napeljava, Ki vse je to od Slave slišala, Kot goba je vse vsrkala ji glava, A nekaj jo je še uprašala: ''Da, to povej, kje v tem tu stvarnem stanju Spoznam lahk' to, kar me osvobodi?'' Nasmehne se tak' Slava v svojem znanju, Obrne tja do njenega oči. Pove ji ta, da morala iskati Po krajih bo bolj svetih še kot ti, Da vzela bo, kar ves že čas jemati Hotela je, a dano b'lo ji ni. Bo našla, glej, svobodo, če spoznala Bo njenega najvêč sovražnika, Katerega Morani bo predala, Tako bo njej usoda spolnjena. ''Povej mi, kdo,'' vprašanje mu postavi: ''Največji je svobode že sovrag?'' Da sama naj v odgovor pot odpravi Se, reče ji, v besedah je težák. Sovražniku prej moraš vir poznati, Njegove vse lastnosti, ki jih 'ma, Kaj zrak mu da, njegov teren iskati, Zaveznike njegove, njihova Poznanstva vsa, kaj ga determinira, Kje voda, ki gasi mu žejo, vir Ima, kje tok za njega moč izvira Ter kaj za boj mu vredno je in mir. Napne svoj lok in mladi Glinji reče, Ji puščici, ki sprožil jo bo zdaj, Sledi tak' tja čez most, ki tukaj teče Voglajne tok, ga prek, v hitrosti naj. Pokima mu, polnóst v očeh ostrine; Tetivo on ob rami prime si, Z levico pa od sebe lok odrine In puščica na njo tam zažari. Potem pa gor povzdigne si levico, Da prav bo kot dal puščici tak' pot, Spusti nato z desnice si strelíco, Da odleti vstran, ogenj svetla kot. Požene se za njo tam Glinja zala, V tak hiter šrint, kot viden bil še ni, Kam-koli si je puščica izbrala Letênja smer, tja Glinja ji sledi. Kjer 'zmed dreves Ječóvo se nahaja, Se puščica je tla zapičila, Čez čas do nje pa Glinja že prihaja, Tam ogenjček gori kar brez lesa. Še preden pa je dogorel do kraja Pri njemu je že zasopihana, Poda se tja in zemlja se zamaja, Pod nógami se vdrejo tam ji tla. Kot v živi blat pod zemljo jo potegne, Ne more se od zemlje réšiti, Ne rok, ne nog ni moč dovolj, pobegne Da, zmerom bolj v globino se utopí. Se znašla je, se zdi ji, v eni jami, Kot da jih ni že videla dovolj, V očeh ji vid povrnjen v temi sami Pove, da je pristala v rovu dol. ČETRTO POGLAVJE Poglej, kot ti le znaš, o, Glinja zala, Ki nosi ti pogled čutila zvok, Zdaj v temi si pod zemljo ti pristala, Katera te obdaja naokrog. Po zemlji vonj, od korenin predrte, Si kmalu do gotovosti prišlá, Da v davnih dneh so stene tu podprte B'le od ljudi, ne 'd vode, ki kaplja. Se Glinji zdi, da stene govorijo Ji misel to, začudena je vsa, Se stene te gotovo je želijo Tak' čuti, a zakaj pa ne pozna. Če prostor ta narava ni nar'dila, Pa Glinji že pod kožo prišla je, Podočnike podaljšala ji sila Je, ki iz dni bolj mladih hran' jo še ; Še kri v oči si svetle je dobila, Ki žar sedaj ji v temi delajo, Če druga bi oseba še zgubila Se poleg nje, bila bi ob meso; Ji dlaka je na koži ravno vstala In ji je kri zalila nje oči; Privadit' zna se, da bo poiskala Za gib si kraj, kjer drug bil zgúbljen bi. Po poti dlje ji mrzlo bolj postaja, Ko gre naprej, po jasni j' ne potí, Kot v letu zrak po dobi se ohlaja, Kot zemlja da toploto si kroji. A bolj hladnó kot v rovu tam postaja, Pa njena kri k vrelišču dviga se, Vse čute, ki si jih kroti, razganja Ji, ko naprej potuje v kraj temê. Postaja bolj hladnó naprej, kot v kleti, Naprej po pot', ko v temi zažari Dveh rógov lik, ki v temi tam se sveti Pod njim pa dve zareče še oči, Pod njima pa še zoba dva svetleča, Da Glinja hit' svetlobo to zazna, Ji vedno bolj je gona moč moteča, A vprašati podobo glas ji zna: ''Vem, da si bog, a mi povej, kateri Ti rod je, Div si ali si Ozír? Verjetno drug, ker si podoben zveri? Odgovor daj in mojim čutom mir!'' Besede ji postava mračna pravi: ''Pozdravljena mi, Glinja, tukaj ti! Jaz Veles sem!'' tako se ji predstavi In ji naprej besede govori: ''Obojen moj je rod, Divóv, Ozírov, Saj v družbi in v naravi sem doma, V obeh sem vzrok, rešitev tud' nemirov, Kar tiče se rogatega boga. Jaz hčerko sem ugrabil Marizáne, Da v bel je sneg zavila celi svet, Po njej so v rast med travo rože dane, Ko k materi se vrne ona spet. Jaz materam jim hčerke zapeljujem, Jaz jih skrivnost učim, ki 'majo jo, Še Radogóst spoznal na drevju tujem Skrivnost je run, ki moje stvarstvo so. Je Or ime Slovanov vseh očetu, Od Dajbogá je sin in Slavice, In Dájbog sin Peruna je na svetu, Da sije ko umakne oče se. Perunu bog neba, Svaróg, je oče, In njemu je stvarítelj oče, Rod, Kot meni je, ki vladam zemlje pod še, Do kamor dost' je bliz' te nesla pot. Dajbóg ima rad vsakega, k' pomaga Plačila brez na mislih drugim vsem; Perun 'ma rad vse tiste, ki sovraga Na bojih v bran ženó od se ljudem; Svaróg ima rad tistega, ki poje Mu slavo tam na zemlji tja v nebo; In Rod 'ma rad, kdor vse lastnine svoje Odvrgel je in šel v odpoved jo; A jaz 'mam rad vse ženske, ki lepoto, Ko dam je cvet, podajo v novi čas, Da v vreči mi povečajo še vsoto, Ki vrne jim, ko čas zastane, kras.'' Je Glinje kri besede te privlač'jo, Zato naprej ga vpraša Velesa: ''Kako potem od vseh si voljo dláčjo Bogov ohran', če narod ne pozna?'' ''Na vrhu gor nad nama, kjer stojima, Je včasih mi svetišče stalo tak', A vzela ga je tud' krščanska zima, V kateri jaz za njih postal sem vrag. Sem cerkev to potegnil dol v dolino, Kjer danes še sred' Bukovja stoji, Verjeti ni, kako ima množino In človek moč, ko um se mu stemni; So drugo gor na mestu že zgradili, Da bije zvon med trtami ves čas, Ne morem nič, da se ljudje zbudili Bi naredit', do njih ne seže glas; A kadar so se ženske prebudile In meni v čast ob kresih plesale, Kot znajo ne rusalke ali vile, Sem jaz še lahk' med ljudstvo vrnil se,'' So Velesa besede odzvenéle, Jih čutil je od Glinje vzburjen um, Postale vse krvničke ji vesele So, ko se jim predal je vsak razum. To on vedoč, ponudbo ji postavi: ''Tak' lepa si, povej, če hočeš ti Ob meni bit', v podzemlja dani slavi, In vladati ob meni vse ljudi? Ko toplo je, jaz tukaj dol samevam In družbe si, ko vsaki živ želim, Po tebi pa, obljubim, če okrevam Samote od, za tebe vse nar'dim.'' Omamljena od njega vsa bližine, Že hoče mu odgovor dati: da, Pa spòmnjena držeča je edine Med prsti te rasti iz nad-svetá. Mu reče: ''Glej, sem vedela za tvoje Vse čare, ki si meni jih podal, A tudi so kosti začut'le moje Udarce, ko si čar svoj zaigral. Povej, zakaj, o, Veles, bog od Nava, Slovane ki si pisati učil, V trpljenju žensk, kot jaz sem, kje je slava, Da bi se rog medice ven izpil?'' Pa Veles, bog rogati, ji odvrne: ''To moje ni, kar dela tak' kristjan, Ob meni ti boš rože cvet nad trne Podana, če ob meni tvoj bo stan.'' Ni njena pot to, Glinja mu je rekla, Da v temo se nevednosti poda, Prevečkrat se ob ognju je opekla, Ki sveti se, toplote pa ne da; Da mora duh si svoj osvoboditi, Da v ognju ji, ne v hladu, cilj stoji, Mu reče: ne, da mora in oditi, Da Veles naj ji voljo dovoli. Če resno ve, še enkrat Glinjo vpraša, Da težko pot si je zastavila, Če prejšnje dni si v umu težk' prenaša, Pa naj le gre, da dušo si spozna. ''Ne bom se,'' reče: ''tvoji violini Pustila več omamljati, poznaj, Da kopala bi se še v moški slini Dokler mi ni v mladost lepote kraj, Potem pa, vem, zahteval boš plačilo, K' orožja več ne bom imela ga, Me v staro bo, hudobno spremenilo Tak' babo, da Bogov več ne pozna!'' To Glinja mu pove in pal'co svojo Pokaže mu, ki v strahu ga drži, Mu reče: ''Boš poslušal voljo mojo, Ki palico to sveto v rok' drži?'' Se Velesa zobjé tak' nasmejijo, Pokima ji, ko vidi, da mu moč Je zdavnaj že omagala nad Glinjo, Da svet' ji luč še vedno, ko je noč. Kjer se izhod iz rova tega sije, Jo vodi tja in ona mu sledi, Nato pa jo pusti, se v temo skrije In ona prot' izhodu odhiti. Ko pride ven, okolico zagleda, Kjer v starih dneh je grad od Turna stal, Čez temen rov je prišla, se zaveda, Ki v starih dneh ga Turn je skopal; Ko se po treh stoletjih spet je vrnil, Da vlada tu, a strah mu je ostal Rodú, da spet se ne bi mu prevrnil Vladarski stol, življenje mu jemal. Kamenje vse zidov so že pobrali Pred večimi jih leti, a še tu Spomini v grad prekleti so ostali In zgodbe, k' so dogajale se mu. ČETRTI SPEV: SPOZNAVANJE PRVO POGLAVJE Kočija se kristalna za obzorje, Ki v vid daljin nikol' se ne konča, Jih slutnja le je Rifnika pogorje, Že skriva, kot dan vsak, od Dajbogá, Ki tiste dni je zlato mu sekiro Podal v roké junaka Zorana, S katero je za tisti čas oviro Posekal, kot trohneči kos lesa, Ki hranjena je v rodu mu ostala, Dokler njegov potomec je zgubil Ni, kjer sedaj se jézera obala Začne na vzhod, 'zmed vode mokrih njiv. Kjer Zoran stal na zidu je, ostal je Še kamna kos, zdaj Glinja gor stoji, Ko sliši glas, ki volk ga koncu dal je Za ta še dan, kateri zdaj mini. Živali bolj se v nižji si zavesti Zavedajo, kdaj sveti čas stoji, Ko Dájbog se pokaže v néba cesti In ko za hrib umakne svoj si sij. Enako pa spet Glinja prebujena V mladosti se si divjega stanu, Ko v divjemu je svetu b'la vzgojena, Do časa, ki jo vodil je do tu. Pri sebi ni vir ognja ga imela, Da ogenj bi prižgala v sveti čas, Na kamnu je le mirno obsedela, Da slišala bi tih narave glas. Je slišala, ko list zamahne v zraku, Je slišala od mravelj vsak korak, Umikanje svetlobe v zraku mraku, Prodiranje zvezd žarkov dol čez zrak, Vseh lačnih duš, mesa nepotešenih, Ki vzele so življenje svoje si, Krik žalosti, še zopet ne rojenih, Katerih sli ni dan', da s' poteši. Nemir ji to v njen lastni um ponese, Odpre sijaj prelepih si oči, Kot zvezd da v stan si časa doprinese Svetlobe mal', ter v transu odhiti Po Zorana tej poti dol v dolino, Po cesti, ki prepad jo omeji; Poletni mrak edino ji milino Na misli da, kateremu sledi. Pred mostom se korak na jug j' obrnil, Na drugem kjer je bregu spomenik, Kjer motorist se s ceste je prevrnil V objem vodé, drevesni njen branik. Ob potok tam zapiči pal'co svete Konoplje v tla, da v vodi naj stoji, Iz hiše ven ujétništva ji vzete, Ki ji dovolj je dala pomoči. So sveče tam med temo se svetleče, Kot Velesa, se spomni, ga oči, A jo naprej od sveč prikazni vleče, Dok' potok ne prepreči hojo ji. Tam Glinja je narazen roke dala, Kot podzavest tako ji naredi, Se ulégla je na hrbet, da stopala Obrnjena so proti Čretu ji. Pojavita se poleg nje telesa Rusalki dve, jo vsaka prime tak', Na glavo da obrne lik očesa Se ji, ki vid ji sliko kaže zrak. Do golega prestáno ji obleko Iz lepega dol trupa slečeta, Odgrneta ji nežno, kakor mleko, Tam kožo, vso, do trupa golega. Še vzameta obutev dol s stopala Ji vsakega, da bosa noga ji Po zemlji bo v ta temni čas podala Se, kakor gre po sveti se zemljí. Se ena tam rusalka poleg sleče, Obleko pa na Glinjo zvlečeta; To spremljajo tak' Glinje misli speče, Kot da oblast nad trupom led ima. Oblečena se kakor luna sveti, Utrujenost po žilah jo mini, Postavi se na noge in dekleti Umaknejo v kraljestvo se noči. Naprej poda oblečena v svetlobo Se Glinja tja do mosta iz lesa, Ki dal je skoz že let veliko dobo, A moč za svoj obstoj še vedno 'ma. Rusalkina obleka luč jim daje Očem, da vid jim dan je, kot da dan Je v soncu še, ne v luni, ki ima je Veliko manj, ko čas je dne mračán. Zagleda tam na mostu kožo kače, Katero si te slečejo lahko, Z obleko nje, si misli, nič drugače Na bregu tam v omami ni bilo. A ko lahko si dušo bi zlevíla, Katero ji umazala je sla, Da v vodi bi Ločíce si umila Jo slabo vest, da čista bi bila. Po poti vsej doslej je že spoznala, Da s klinom se le zbije klin lahkó, Kot si jo je umazala, spet sprala, Po krajih teh hodeča, z voljo bo. Potoka gre naprej po vzhodni strani, Da pride do izliva drugega, Katerega prestopi, na prostrani Se njivi ji korak dotakne tla. Na njivi pa tam kres goreč zagleda, Okoli ga rusalke plešejo, Oblek na njih si istih seb' zaveda In zopet trans omami ji telo. Kot veščo jo k svetlobi kresa vleče, V krog ples rusalk, ki himne pojejo Bogovom, vse oblečene v svetleče Obleke, ki kot mesec svetle so. Vsak pesmi glas podaja drug'mu roko, Narave tok jih veže v ritmiko, Vsi skupaj kot potočki not v široko Se reko v tok od etra zlivajo. Ko sliši jih, tak' noge ji prevzame, Da sama v ples podati jih želi, Želi, da krog rusalk med sebe vzame Jo, da lahkó se z njimi veseli. Že roka jo od ene v krog potegne, Ki kakor se planeti sučejo Okoli gor od Sonca, da pobegne Od ga ne vstran nobeden, in takó Kot v krogu se po rokah štift podaja, Narave se poti ponavljajo. Z rusalkami omamljena tam raja Zdaj Glinja in ponavlja pesmico, Ki pojejo jo v čast Bogovom zbrane, Da bi jih ti hoteli slišati, Da bi bile poti jim srečne dane, Ko gibajo v kraljestvu se noči. Kdor vidi jih, a sliši njih ne glasa, Človeku zdi svetlob se lik privid, Kdor sliši jih, a vid' ne v teme časa, Njih glas razum mu zmožen je prekrit. Kot mavrica svetloba oddaljuje Se njihova, kdor hoče blizu prit', Besede so jezika star'ga tuje Mu, ki mu skup' z lučjo ga ni odkrit'. Tako so te rusalke varovane, Ko pojejo omamljene okrog Ga kresa tam, drugače prepoznane Stopinje so med njih drevesi nog. So celo noč tam v krogu se vrtele In pele v vse smeri jih od neba, Da ženska je med njimi, niso vzele Na znanje si, tam v krogu plesala. Od Glinje pa so udi volji njeni Še čisti ne v od kresa žar ušli In v pesmi smer, ob kresa žar ognjeni Postavljeni, vsak gib ponavljali. Ko noge so rusalke premakníle, So Glinjine sledile jim enak', Ko roke so prot' nebu gor stegníle, So Glinjine enako gor šle v zrak. Ko kresa žar je pred prihodom Zarje Prenehal tam na njivi tej goret, Pojava se končal rusalk tud' žar je In Glinja je ostala sama spet. Še preden je minila transa sila Na travo je od rose zmočeno Ulegla se, da trava ji pokrila Je golo spet, pokrito ne, telo, Saj od rusalk obleka z njimi zgine, Ko jutro vžge od Zarje oster meč, In tam pusti razgaljene obline Od Glinje, ki bedet' ne more več. Ko trava jo je rosna že pokrila, So veke ist' pokrile ji oči, Jo pesem ptic ob jutru ni zbudila, Ne sonca žar, njegov toplote sij. Ko prebudi se tam na sredi dneva, Goloto si je svojo videla, A kaj naj zdaj stori uboga reva, Na polju tam podnevi gola vsa? Poletna jo toplota bran' pred mrazom, A kdo je pred očmi telo zakril Bo, ki bile začudenih obrazov Bi gled'le njo, na sredi čretskih njiv. Ko kača si obleko kože sleče, Ji druga že prekrije golo bit, A kaj le naj si ona tam obleče, Da mogla si telo bi tam zakrit? Brezup ji vzel bi voljo pridobljeno, Ko vidi tam na vrbi poleg se Zastavi dve jih, modro in rumeno, Ki sname jih iz veje vrbine. Okoli si zavije modro pasa, Okoli prs' rumeno gor si da, Da skrit je vsak od ženskega ji krasa, Ki bi oči prevzel od moškega. Presrečna vsa se vrbi ji zahvali, Ki dala ji je krov zastavi dve, Da skriti nje so čari zdaj postali, Da mirna lahk' naprej po svetu gre. In čuti, da nazaj ji vrba pravi, Ji čuti um, da res ji govori, Da naj ob tem potoku se odpravi Doklèr se ne v dva dela razdeli. Se glasu od rastline sploh ne čudi, Se spomni od mladosti tistih dni, Da slišala dreves je, če potrudi, Zavesti glas, se, v umu svojem si. Hvaležna jo tam Glinja res uboga In se naprej odpravi tja na vzhod, Kam nosi jo sedaj vsa bosa nóga, Med drevja tja, med mračne hoste not. DRUGO POGLAVJE Lepota te poleti označuje, Ko sonca sij po tebi gost leti, Ki ga zavest prekrita vsaka vpije, Resnico, ki enake druge j' ni, Še hlad dežjá, ki mu sledi po tebi, Nešteto ji odtenkov v barve da, A nepopoln je vsak po samem sebi, Ki v soncu gor edin' izvor ima, Ko tudi čas po drevju avtohtonem Obarva vsak v odtenke zrele list, A barva vsa je smrt v odtenku onem, Ki te časti, narave ljubljen, čist, Presvéti Čret, ki tvoja so drevesa, Ki lubje jim dovolj gladkóbe 'ma, Da trdna bolj od lésa gor peresa Narišejo molitev do neba. Je vsak' drevo lepote vir po sebi, A višja vsa so skupaj združena, Ki mreža ji potokov znana tebi Ne razmeji, kot glavni se poda. Tu v gozdu, ki prepušča žarke prave, Da vode je iz zemlje v zrak hlapi, Prestoli so zasedeni narave Najraje od učenih 'd nje ljudi. So videna popisana drevesa In druga še, stojijo nema ki, Grmovja vid še božajo očesa, Izvir ima moč v združenja poti, Rastline vse, za hrano in lepoto, Poletje kaj lahk' še polepša bolj? Ta gozda vonj je lepši v se celoto, Kot trava je in grenki alkohol. Tako je čas bil tisti tam nastavljen, Ko klanjala so se drevesa vsa, Med njimi pa, oko v pozor nastavljen Še vidi jo, ki bosa hodi tja. Je v barve te dežele b'la ovita, Od sonca in od sinjega neba, Da ženska ji bila je moč prekrita Pred vsem očem, k' jim ni namenjena. Po vsakem je drevesu moč spoznala, Ki jo ima, da sad mu briga ni, Kje lepše bi rastline lahk' spoznala Kot daleč tu dreves med skritimi? Da duša se zato reinkarnira, Da končno v seb' božanskost si spozna, To bezeg ji pove, ga v zrak katera Vonjava čar v pomladni maj poda. Ji vrba, ki nastavi ji zastave, Pove, da čut za vodenje stoji, Ne da si um napačne od predstave Napačnih vir nabor znanj pridobi. In breza prav' ji bela, da poznano Pokličemo si spet v spomin nazaj, Nič novega ne more nam podano Bit', da bilo že ne bi znano kdaj. Da, kar oči nam stvarnost prepoznajo Je splet po seb' prepleta iluzij, To bukve ji sinjine v um podajo, Katere 'd črt popisane so ji. Ter hrast močán, Perunu posvečêni, Pove, da on, ki višji je od vseh, Je v vsakemu v osnovi naseljeni In k njemu gre po raznih se poteh. Ji jêsen je povedal, da narava Vesolja je, da sebe se spozna, Atoma del, ki v svojem jedru plava Enako kot zvezdá oddaljena. Kot absolut ne dobro ne obstaja, Enak' ne zlo, vsak svoje 'ma oči, Da lastno je si, v sebi se poraja, Brez drug'ga ni, ji lipa govori. In iglasta drevesa nedomáča Ji pravijo, da je realnost vsa Predstava le je volje, le igrača, Ki človek jo po svojem znanju 'ma. Konoplja pa rastlina sveta slavna, Ki tud' lahkó si trup v les spremeni, Pove, da si nobena prepoznavna Svobodna zla res duša ne želi. Mim' teh dreves so bose noge Glinjo Peljale ob potoku, dokler se Na dela dva ga vode razdelijo, Kot vrba ji povedala je, ne. Med dvema tam pa tokoma zagleda, Med zemljo da se kamen raven svet', Pomena, ki ga pravi znak, zaveda Se, not vklesan tak' od kovinskih dlet. Dva meča kot prelita kri rdeča, Prekrižana, je Rujevítov znak, Katerega ji risba govoreča Pove, da sem jo vodil je korak. Se spomni še noči je prejšnje péte Je pesmi zanj, ki vidi ga simbol, V spominu so ji kitice ujete Od plesa ga rusalk kresá okol'. Obrne dlan do kamna roke vsake, In glas ji njen zveneči govori: ''O, Rujevít, presrečen tarče vsake, Krvavih vojn jih, nepremagan ti, Neukročen in grozen v veličini, Ki tvoja moč od temeljev vsak zid Lahk' močen še razbije in razblini, Ki smrtnikom jim bistva daš uvid, Ki vojne grom ti zadovoljstvo daje, Človeška kri na mečih, kopjih vseh, Na ranah, ko se trup v norósti maje Ter ko mu duh iz ust beži na tleh, Ustani, ki si maščevanja sila, Ki kakor hmelj grenkob človeku da, Kot Lado p'jan, ga sestra ti je mila, Ki Marizán orožja daš poljá, Ki daješ mir po svoji božji volji In zemlja vsa te štajerska časti!'' Odmeva tam po hosti glas okol' ji, Da vsak se list na vejah umiri. In meča dva na kamnu zažarita, Nad njim se žar od kamna dvigne vstran, Nato pa dva se dvakrat pomnožita, Da osmih je prikaz pred Glinjo dan. Od teh se en po koncu gor postavi In sedem krog iz sebe naredi, Iz teh svetlob se sedem ven pojavi In skupaj vse podobo tam dobi. Od teh svetlob tam sedem glav nastane, Ki skupaj so v pas mečev dane trup, Ta-osmi pa med prsti mu pristane, Ko Rujevít sestavi tam se skup. Koleno se od Glinje tal dotakne, Se ena dlan dotakne druge ji, Pogled do tal, pod kamen tja, umakne, Ko glas bogá od vojne zagrmi: ''Poglej jo, no, jo ljubljenko od brata, Kako lepo oblečena je zdaj! Povej mi ti, ki krije barva zlata In modra te, kaj kličeš me, sedaj!'' S tresočim tam mu Glinja glasom reče: ''Sem videla na kamnu tvoj ta znak, Prekrižane rdeč' žareče meče, Naj k tebi grem, je rekla vrba tak'; A ženska sem, le enkrat sem rojena, Kaj bi mi lahk' na pot svobod' podal?'' Pove ji on, ki Lada mu je žena: ''Ti znanja še noben' ni tega dal? Slovanka si in narod vsak je naši Bojevnice kot ženske spoštoval, Ki v boju jih poznana kri ne pláši, Enako ščit kot oster meč krvav.'' To Glinji je spoznanje novo dano, A dvoma ni v besede od bogá, Ko misel 'ma dovolj že zdaj spoznano, Pa vpraša še klečeča ona ga: ''Bi mi lahko opreme za okolje, Svet' Rujevít, če prosim te, mi dal? Če tvoje je oprava kras od volje, Mi dolg' jo trup na seb ne bo držal.'' In Rujevít pokima ji, pozóve Voljáčice, da ji sešijejo Obleko iz konôpelj, ki gozdove Okoli tu vseh mej prekrivajo. So niti te iz listov tja navlekle, Jih stale skup v najtrše tak' blago, Sešile ga in Glinjo so oblekle, Da njeno v več lepoto dale so. Nato se meč dotakne njen'ga čela, Da znanje ji je v misli njene šlo, Slovanska vsa od bojev ta načela, Ki dal jih Or je za potomstvo vso, Vse boje, ki so z bronom bojevali Ga in še bolj z železom ga ostrin, Na konjih, ki so jih čez stepo gnali, Na ladjah v vod globokih in plitvin, Kako gradé, se rušijo trdnjave, Kako se v zrak požene projektil, Katere na terenu so postave, Katerih zbor razbije ščite sil, Kako se naj na boje čas pripravi, Kaj zvezde in kaj sonce naredi, Kaj skrije se v kateri del naravi, Kje strup se in zdravilo zanj dobi, Kaj les zdrži, kaj kamen, kaj kovina, Katera moč telesa bolj napne, Katera je pripravna bolj višina, Kaj bolj gori in s čim lahkó se vžge. In Glinje b'le o misli prepojene, Telo ji je pokrito celo spet, Oči so žar imele prerojene Svetleče ji, kot sonca žar se svet'. Se njemu, ki poklical glas ga njen je, Zahvali za obleko in za dar, Ki dal ji ga je biti te slovénje, Sedmerogláv' od bojev gospodar. Odpravi se nazaj po isti poti, Spet mimo teh poznanih že dreves, Do mesta tja, poznanega tud', proti, Kjer prejšnjo noč gorel rusalk je kres. TRETJE POGLAVJE Tako lepo, kot veter, sončni žarki Telesa rož in liste od dreves Jih božata, so dani v dan poudárki, Da sreča je po sebi sama res. Kaj človek bi dodal lahk' za zidake? Je arhitekt narava najdognán, Svetišča si zgradit' ne more take Bogovom v čast nikdar človeški stan. Lepoto od neskončnega nebésa, Ko sonca lik na njemu sveti se Ne more dat' še barva od peresa, Ki človek jih poznati zmožen je. Na nebu tem pa sinjem jastreb plava, Pod njim pa vse ga gledajo oči, Vse isto je, le ena je postava Mu padla gor v oko, ko tak' leti. Kaj drugo ti, vladar višin svoboden, Ujelo bi pogled izóstren tvoj, Kot njo, ki je ujetja plašč preboden Ji, čaka še dokončen le preboj? Več žalost ji posledica ni vésti, Čeprav ji ta izvora ne taji, Podala se je, res, po strmi cesti, Kjer kažejo končanja smer poti. Od zemlje prah, k' s' je ga na seb' nabrala, Ji voda je dejanja sprala dol, Kar ved'la je, pozab'la, spet spoznala Je, ko je vest imela je dovolj. Zdaj manjka ji korak še do rešitve, Da njeno se telo porazgubi, A dušo skup' sestav'jo ji molitve, Njih morje, ko se v njega potopi. Kaj pesem je v trenutku ji življenja, V puščavi rek končanje jézero, Okoli pa vsak pesek vzrok trpljenja, Ki vroče da podnevi, v noč mrzló? A močno, res, o, voljo je razvila, Edino, kar ne zlomi kruti svet, Kateremu je dana družba gnila, Ki vsak je člen med drugim' je preklet. Odeta gre v konoplje niti stkane Prek' mosta od Ločíce sive je, Postaje mim' v imenu si spoznane, Kjer Grabna tok med grmom širi se, Kater'ga tok iz spečega ust zmaja, Globoko not v gozdovih skritega, Izvir ima, kateremu se sanja O strahu, ki ob vod' se tu pozna. Na drugi stran' od vode zajezêne Kamnit oltar med listjem barv je skrit, So stene ga od črt run okrašene, Božanstvo host potokov: Porevít. Zagleda pet obrazov tam njegovih, Ki gledajo na dane vse smeri, Pojavljenih kot listje na cvetovih, Ko sonca žar navzven jih prebudi. Ga čakala je, da sedaj ga vpraša, Največji kdo sovražnik je, pove, Svobode, naj ji, ker mu smrt prinaša, Način za to pa zdaj, po novem, ve. On vedel bo, pove, ker bog pravice Je in zato pomaga ji lahko, Da našla bo še smer poti resnice, Da duša ji potem svobodna bo. Z besedami ji Porevít razjásni: ''Ni duh telo, je Ora klic sinov, Ki vodi ga po vseh poteh v brezčasni Obstoja kraj, do koca duš domov. Ti pravijo besedo: pravda, znano, Ki meni je osnova za ime, Resnico in pravico vsebovano Pomen njen 'ma, ju ločit', to ne gre. Sta eno, res, resnica in pravica, In kakor je privid ta stvarni svet, Enako je med tema, res, ločníca Navidezna, kot vse, kar da pogled. V teh časih dan med gozdne sem potoke, Kjer hranim jaz pojávo svojo skrit, Prijeti me ne morejo teh roke, Katerih um z neznanjem je pokrit. V divjini tu dostopi do dejanja Dojemanje ne ohromijo ti, Tu vez krvi, katera trup poganja, Ne veže te in tu lastnine ni. Na-ravni vsi so konci tukaj celi In to je vir od vseh filozofij, Kateri so živeči to dojeli, V na-raven stan nazaj so večen šli. Osebnost vsak ima tu bog spoznani, Ki v stvarnost to, kot človek, je ujet, Kateremu so za upravo dani Kolesi, ki se morajo vrtet.'' Zanimanje to Glinjo tak' premami, Da drugo prej vprašanje reče mu: ''Povej mi še, kateri so med nami Bogovi, kot si pravil, krajev tu.'' Od krajev, ki kot listi cveta zbrani Okoli so Voglajne jézera, Ji Porevít pove, imenovani Kako so in kateri kje ima: ''Perun, vladar oblakov temnih strele, Njegov je Čret od jastreba oči, Rujêvita so Turna hoste cele In Stopa še, po njem, pripada mi. Od Velesa, boga zveri, živali Gradišče je, obale Jézera, Ki Vódanu so lastni njega vali, Ter Tratna vsa, od žene, Vesne, ga. Voglajna, kraj že tisočletje stari, Od Mókoše, boginje ženske, je, Kot Glinca, ki ji Lada gospodari, Ter vse, kar Gaj drži, od Rêtije. Nad žusemsko deželo Pripegála Svoj daje sij, za Žamerk Slavica, Bestálan'ca Dobrini srečna zala, Za Loko pa boginja Živa da. Za Gróbelce in druge Babne kraje Je Lado dan, od lepe Lade brat, K' s potrtih src vir upanja ven daje In skupaj par na pot življenja zlat. Je Grobelno za svet'ga Svarožíča, Ki ognja bog je, od Svaróga sin. To krajev so imen v nebesih priča, Od dveh rodòv, ki sijejo z višin: Od Divov so Perun ter Vesna, Živa, Še Vodan in boginja Mókoša Ter Svarožíč; Ozírov rod pokriva Našteta pa božanstva druga vsa. Naprej rusalk, vodómk in vil plemena Pomagajo držati nam oblast, Smer gibanja prižganega plamena, Živali vseh in vsake bilke rast.'' To Glinjina že misel absorbira, A spet ji um sredino si dobi, Da vpraša ga, oseba je katera Sovražnik, ki svobodi večj'ga ni. ''To tvoje te je zgodbe vir vprašanje, Če dobro bi prijela pamet si, Spoznala bi, končala potovanje,'' Ji Porevít prikazan govori: ''Kdor enega svobodo, njemu dano, Zatira, ta se temu tak' upre, Iz tega je vse živo izpeljano, Kar tega del svetlob vesolja je. A majhen ta sovražnik je svobode, Ki suženj mu ponudil je upor, Je večji ta, ki sam upor zabode Pri sebi si, da dvigne se ne gor. Ko suženj je premamljen od neznanja, Od treh pojav, lastnine, krivih ver, Da čut dobi si zadovoljstva stanja, V katerem je; povej, potem, kater' Od njega bolj svobodo jo sovraži. Ljudi si ti verjetno vid'la že, Ki sužnji so po samem' sebi laži, Ki jih pogled svobode bitje žge, Da s časom več ni dana mu milina, Četudi vse plodove je pobral, Četudi vse ima, kar je lastnina, A suženj bo naprej, naprej ostal.'' Nabralo se je misli ji spoznanje, Ko gledajo drugačne je oči Pretekle vse dogodke, potovanje Čez kraje vse, med množico ljudi, Katerim se vselilo v misli stanje Je, da dobit' svobode možno ni, A zdaj je v njej teh misli b'lo končanje, Da s srca se in njih ji odvali Paleta tež nabranega kaménja Od sebe prej, neznanja in strasti, A tema ta v spoznanju ji pojenja, Kot od noči od sonca ga beži. Pokloni se v zahvalo Porevíta, Da nje lasje dotaknejo se tal In Grabna vod, ker ji bila odkrita Po njemu je rasti življenja kal. Kot Porevít pojavi se, spet zgine, Enako tak' je Glinja k cesti šla, Da tukaj ven kot ladja že odrine Iz pristanišč tam natovorjena. Gotovo jo na cesti kdo pobere, Na sever da prestavi njeno bit, Ostat' ne sme v izvoru znanje vere, Katero jo tak' zna osvobodit'. Kot v tok bila dogajanja je dana, Usmeril jo obrat je ga poti, Tako je v njej zdaj za naprej izbrana, Da sijejo sedaj ji bolj oči.

Zxaegz