Večkrat slišim le svoj korak

tudi ko pločnik ni samo moj

ko pogreznjen v včeraj

izstopim iz trenutka

takrat ne slišim zvoka ulic

niti meni drage ptice

ničesar

razen naju

odeta v klepet o jutrišnjem dnevu

ki je nato nekje obstal

in zamrle so luči

zavel drugačen veter

mogoče je takrat nekje

labod obstal

prenehal za trenutek parati gladino

odšla si

danes vem da si morala

a takrat

bentil sem nad drevesom

dotaknjenega s pomladjo

zakaj cvetiš

ko jaz umiram

obstal sem tam

ko si zaprla vrata

kjer v zraku je ostal

vonj tvoje sveže umite kože

in bil je vonj pelina.

igor žuravlev